Kravata

Božo se prestavlja na barskem stolčku in skuša vzbuditi pozornost natakarice prijetne zunanjosti. Vsake toliko z dlanjo potrka po šanku ali zakliče Gospodična!, vendar ga punca ne opazi. Iz enega žepa na plašču mu kuka zajeten šop bankovcev, v drugem pa ima podolgovat zavitek.
Gospodična, tukaj prosim, pomaha in gospodična ga končno ugleda. Božo pokaže na armado steklenic, visečih nad šankom.
Dajte mi od vsega po nula tri.
Dekle osupne, potem pa vzame vrček za pivo in mu nalije po 0,3 iz vsake steklenice.
Vas pa hudo žeja, reče in poči predenj pollitrsko smrtonosno mešanico.
Žeja, ja ... Boš še ti kaj spila?
Malo pomisli, potem prikima in si nalije kozarec soka. Noter vrže še slamico in nazdravita.
In kaj praznujete? ga vpraša z iskrenim zanimanjem.
Kaj praznujem? Božo pogleda zasanjano v namišljeno točko na steni. Praznik? Praznovati ...?
Ja, priznam, da se res počutim malo praznega ...
Nasmehne se mu.
Lep nasmeh maš, reče Božo in ji ponudi roko. Jaz sem Božo.
Polona.
Polona ... ponovi. Lepa je in pogovarja se z njim. Za nekaj trenutkov vsi v prostoru zanj nehajo obstajati.
Nisi mi še povedal, kaj praznujeva ...
Živlenje, draga moja, odvrne in naredi velik požirek. Spači se zaradi mešanice okusov, ki ne grejo nujno skupaj. Praznujva živlenje.
Se pravi na živlenje, odvrne in trči z njim.

Do danes je Božo živel še kar polno življenje. Vsaj prepričan je bil, da ga je. Imel je ustvarjalno službo, ki mu je požrla večino dneva, v drugih vlogah, recimo moža in očeta, se ni najbolje znašel. Vsako jutro je prvi vstal, skuhal kavo (da je lahko žena z malima še malo poležala), se umil, oblekel in postavil skodelici s kavo na mizo, šele potem je zbudil ženo – da bi skrajšal čas, ki ga mora preživeti z njo – in počasi, brez besed srkal grenko črno tekočino. Potem sta zbudila otroka. Vse po vrsti jih je spravljal v vrtec, šolo in službo. Bil je pisec v oglaševalski agenciji.
Tudi danes zjutraj je – tako kot vsako jutro – vstal prvi, skuhal kavo itd ... Ta obred in gneča na cesti pa je prišel v službo kako minutko pozneje kot ponavadi. Kot vsako jutro – do zdaj – je ob vstopu v zgradbo pomahal varnostniku in pozdravil tajnico, ki ga je v tem času ponavadi že čakala z njegovo drugo jutranjo kavo. Kot vkopan je obstal pred vrati pisarne, ki si jo je delil s kreativnim direktorjem. Ta je vstal, ga sočutno potrepljal po ramenu in zapustil pisarno.
Aktovka mu je spolzela iz roke.
Njegova miza je bila prazna. Njegov računalnik je izginil. Gora papirja, ki je bila vedno razmetana po vsej mizi, je izginila. Celo slika njegovih otrok, ki je stala sredi mize, je izginila. Ničesar ni bilo več. Kot da Božo nikoli ni obstajal.
Čistilka je z vlažno krpo še zadnjič potegnila po površini, potem je glasno zažvižgala. Trenutek za tem sta v prostor vstopila dva krepka moška, zgrabila mizo, ga prosila, naj se umakne in jo odnesla ven. Čistilka se je prerinila mimo njega in ga potrepljala po rami.
Kaj za ...?
Božo je zbegano pogledoval okoli sebe. Uščipnil se je v roko, da bi se prepričal, da ne sanja. Sklonil se je in pobral aktovko. Napotil se je nazaj k tajnici.
Kaj je zdaj to, Nataša? je vprašal. Kaj se dogaja?
Nataša mu je ponudila stol in skodelico kave. Brez besed ga je potrepljala po rami in odšla. Če ga bo še kdo potrepljal po rami, ga bo po ... Obsedel je in prislonil skodelico k ustom.
O, Božo! ga je šef lopnil po rami, da se mu je požirek zaletel. Samo malo, je rekel v mobilni telefon. Samo malo, takoj ... Kak? Ja, samo malo.
Božu ni bilo čisto jasno, ali govori z njim ali z nekom na drugi strani linije. In ga tudi ni pretirano zanimalo. Počasi je vstal, si med vstajanjem zlil preostanek kave v usta in si poparil ustnice in jezik.
Daj, Božo, stopi v mojo pisarno, takoj pridem, je rekel šef. Kaaak? je zapel v telefon. NE, NE GOVORIM VAM! NIČ NE BOM HODO K VAM, VI BOTE LEPO PRIŠLI SEM: VI STE ZAJEBALI CELO STVAR!! ME ČISTO NIČ NE BRIGA, ČE MATE GUŽVO!!! JAZ JO MAM TUD, JA?!
Šef je stlačil telefon v žep in se počil v svoj veliki direktorski naslanjač.
Sedi, Božo ... Boš kaj spil?
Božo je odkimal.
Bom kr stal. Ne, nič ne bom spil. Zanima me samo, kaj vse to pomeni – z glavo je pokazal proti svoji (nekdanji?) pisarni – ki je moj računalnik, ki je moja miza, ki so vse moje stvari?
Šef je globoko vzdihnil, vstal in vzel viski iz barčka.
Res ne bi?
Božo je še enkrat odločno odkimal, zato je šef napolnil svoj kozarec in se zvalil nazaj v naslanjač.
Ki naj začnem, Božo ...?
Živčno si je šel z roko skozi lase, si nataknil očala, jih snel in srknil iz kozarca. Očitno je skušal pridobiti na času, hotel je najti prave besede.
Kak dolgo si že pri nas?
Pet let, je suho odgovoril Božo. Kaj me sprašuješ, dobro veš, kak dolgo sem tu, je pomislil.
Pet let, je kot odmev ponovil šef. In to je blo de fakto najbolših pet let naše agencije ..., je vzdihnil, se nekam zagledal in napravil požirek, da bi znova pridobil na času. Ampak, je nadaljeval in Božo je pričakoval ta "ampak" ...
Glej, kak naj rečem ... Odrasla človeka sva, Božo, taki cajti so ... Večjih naročil že nekaj mescov ni, zaslužimo komaj še za plače. Stroške moram znižat in ukinit mesta, ki ne generirajo nekega keša.
Pa ne morš met agencije brez pisca, je s prisiljenim nasmehom poskušal Božo.
Glej, Božo, stroškov ne morem znižat na račun plač zaposlenih, ker bodo nezadovoljni, pa na račun kvalitete tudi ne – naši naročniki so navajeni na en nivo produkcije, ki ga ne morem kompromitirat. Petnajst let smo na trgu, ne morem si zabit noža v hrbet. Tu popravnega izpita ni, razumeš.
To bo trajalo, je pomislil Božo in se skrušeno sesedel na majhen stolček nasproti El Komandantejeve mize, katerega edini namen je bil, pokazati tistemu, ki na njem sedi, kako majhen je. In tak je bil v tem trenutku Božo. Tako majhen, da bi se lahko pod vrati s piskajočim glasom splazil ven iz pisarne.
Kaj pa odpovedni rok?
Glej, v pogodbi nimama predvidenega odpovednega roka. Pa najkrajši čas si tukaj, logično je, da najprej letijo letijo tisti, ki zadni pridejo. Ampak s tvojim delom sem bil vedno zadovoljn, zato bom poskrbel, da bojo agencije zvedle za tebe – to, da si delo pri nas, ti bo povsod odprlo vrata, razumeš. Tu se nimaš kaj bat. Mi mamo kaj pokazat, tak da ...
Dobro, lahko zdaj grem? je vprašal Božo.
Šef je odprl predal svoje ogromne pisalne mize, potegnil ven debelo kuverto in mu jo pomolil pod nos.
To naj bo za začetak, dokler ne najdeš nove službe ...
Božo je pograbil kuverto, na hitro preštel (pet jurjev) in si šop bankovcev stlačil v žep. Kuverto je zmečkal in jo zagnal na sredo mize.
Šef je izvlekel še podolgovat zavitek.
Tu je še simbolično darilce. Dolgo sem razmišljal, kaj bi ti dal ...
Božo je odvil zavitek. Kravata?!
Kak simbolično, je vprašal. Si mislo s tem povedat, da naj se obesim?
HAHAHA, se je gromko zarežal šef in mu požugal s kazalcem. Božo, Božo, pogrešo bom ta tvoj smisl za humor. Ne, ni blo tak mišleno. ta kravata ma svojo zgodbo ... Ko sem prišo sem pred dvanajstimi leti prosit za službo, sem mel to kravato. Službo sem dobo in s to isto kravato sem po dveh letih prevzel firmo.
Jaz pa z njo letim iz firme ... je suho rekel Božo in vstal. Hvala.
Obrnil se je in odkorakal iz pisarne.
Božo! je šef zavpil za njim. Hvala tebi – za vse. Pa brez zamere, no. Oglasi se kaj, bomo šli kaj pojest!

Si vidla, reče Božo in razvleče kravato na šanku. Za pet let življenja, ki sem ga fukno bek v tej firmi: ne da sem se stoprocentno zalago za njih, dušo sem jim prodal za ... za ... pet jurjov pa kurčevo kravato, pizda jim materna!
Polona sočutno pokima z brado v dlaneh.
Kaj te naj zaj rečem doma ženi pa malima? Da sn navadn nesposobn luzer, vredn kravate pa petih jurjov, ker pizde šefovske ne znajo opravlat svojega dela? Žena me itak vidi ko vrečo smeti, ki je noben noče odnest dol ... Al naj se rajš "de fakto" obesim? vpraša oponašaje šefa. Potem zarije obraz v dlani.
Kak jim naj pogledam v oči?
Božo, to se lahko vsakemu zgodi. Nisi prvi niti zadni. Pa saj nisi sam kriv, je tak?
Božo zapre oči in potopi obraz v dlani.

Ko odpre oči, se mu že v redu vrti. Koktejl glasov, smeha in glasbe iz preglasnih zvočnikov mu nabija možgane. S pomočjo rok dvigne glavo. Obriše posušeno slino z obraza in se ozre ven. Temno je. Ozre se po Poloni. Ni je. Pozno je že in zamenjala jo je druga punca, ki ga nekaj sprašuje. Božu dol visi, kaj hoče od njega. Obrne se in sestopi z barskega stola. Z rokami narazen skuša obdržati ravnotežje. Pol litra žgane mešanice mu pljuska ob stene želodca in pravi čudež je, da je še vedno tam notri.
Natakarica mu najeda, Božo pa zamahne z roko, pogleda po tleh, kje je aktovka, jo pobere in se opoteče proti izhodu. Pred vrati se spomni, da najbrž še ni plačal, zato seže z roko v žep plašča in na slepo potegne šop bankovcev, jih vrže čez ramo in se končno znajde na cesti.
Zunaj pogleda na uro – pol dvanajst!
Pizdarija, stara me bo ubila!

Spodaj pozvoni.
Nihče se ne oglasi.
Še enkrat pozvoni z enakim uspehom, potem odkolovrati okoli bloka na drugo stran.
Nasloni se na drevo, ker lahko samo vpije ali lovi ravnotežje, ne pa oboje hkrati.
Meta! zakliče. Meeeetaaaa!!
Ena za drugo se prižigajo luči.
Meeetkaaaaaaaa!!! Si gluha, alkaj?!
Končno luč v njuni spalnici. Okno se odpre.
Metka, hvalabogu, olajšano vzdihne Božo in se skoraj zvrne, ko se s hrbtom odrine od drevesa. Daj, odpri. Celo mesto bom zbudo.
Skozi okno namesto odgovora prileti kup srajc.
Sledijo hlače, gate in nogavice.
Božo ne more verjeti svojim očem – od šoka se skoraj strezni.
Na glavo mu prileti prazna potovalka.
Sam si spakiraj! Dovolj je!! Drugega mam!!!
Metka, kaj se ti je ZMEŠALO?! METKAAAAA!!!
Okno pogoltne njeno glavo in se zapre, luč ugasne, Božo pa nekaj časa skuša dojeti situacijo.
Potem zbere cunje, razmetane po tleh, jih stlači v potovalko in sede nanjo. Z roko seže v žep in otipa šefovo simbolično darilo.
Potovalko porine pod drevo in stopi nanjo. Konec kravate trdno priveže na najdebelejšo vejo, zanko pa si namesti okoli vratu. Zategne in preveri, če je okej.
Pogleda gor proti oknu in pokaže pest nekomu, ki ga ne gleda, potem pa se odloči in brcne potovalko izpod nog. Za nekaj trenutkov obvisi na veji, potem pa se – še preden ga začne res dušiti – kravata pretrga in Božo telebne direktno na trtico, da ga zaboli kot hudič.
Jebem vam mater vsem po spisku!!! sikne. Preostanek kravate si sname z vratu in zatlači nazaj v žep, pograbi aktovko in potovalko.
Še zadnjič pogleda gor, potem odkima z glavo in se vrne v kafič.
Sede na stolček za šankom in s prstom pokaže proti steklenicam nad šankom.
Hej, zavpije na natakarico. Daj mi od vsega tega po nula tri ...