Pogodba

Pravijo, da se človeku tik pred smrtjo pred očmi odvrti film njegovega življenja. No, vse, kar vidim jaz, je gladina Drave, ki se mi nezadržno hitro približuje. Zaprem oči in ...
Ko bi moral čofniti v vodo, me nekaj zagrabi za gleženj in sunkovito potegne navzgor, nazaj na most in me odloži na pločnik.
Pa kaj zdaj delaš cirkus, človek!!!
Tip v črnem plašču s prstom privzdigne klobuk in prekriža roke. Očitno sem ga razpizdil. Zelo razpizdil.
Kaki cirkus?
Oskar, ne me jebat – pogodba je pogodba in poti nazaj NI!
Potrpežljivost ga je zdavnaj minila in jasno mi da vedeti, da se ne bo pustil zajebavati, več kot je potrebno ...

Obleči se!
Sedela mi je na trebuhu in me osuplo gledala.
Si gluha, alkaj?! ponovim. Spokaj svoje joške, od kod si prišla!
Lubi ...
Glas se ji je tresel in še vedno ni bila prepričana, da je pravkar slišala, kar je pravkar slišala.
Nea se sekiraj ... To se lahko vsakemu zgodi ...
V tistem sem popizdil, zavil z očmi in s pestjo butnil v steno: Marina, spizdi!!!
Marina je požrla slino, vstala in začela s tal pobirati kose obleke. Med tem ko je nase vlekla hlačke in modrček, sem se trudil, da je ne bi gledal.
Oblekla si je kavbojke in majčko, smrkala in komaj zadrževala solze.
Me ne boš pospremo ...?
Boš že sama našla vun ... Kluč maš pa ...
Marina je planila v jok in ven iz sobe.
Pa bodi nežna z –
Iz predsobe se je zaslišal TRESK!
– vratami!
Zdaj se je tudi meni zatresel glas in zakopal sem obraz v blazino.
Zakaj meni? Zakaj ravno jaz?! Ooooooo, sranje ...!

Sedel sem nekaj časa na postelji, z brado v dlaneh, od joka zabuhlimi podočnjaki in rdečimi očmi, ko mi je prva produktivna ideja razpotegnila ustnice v nasmeh. Izpod postelje sem izvlekel telefon in s prve odtipkal pravo številko – nisem je še pozabil!
Prosiiim?
Zdravo, Roza ... Oskar tukaj ...
Jaaa ...? je vprašala previdno.
Popraskal sem se po glavi in skušal najti prave besede.
Mislo sem, no ... Dolgo se nisma vidla in ... Pozabo sem že kak zgledaš pa ...
Ja?
Rad bi te ... spet ... vido. Zdaj. Takoj!
Si pa presneto dosti upaš, Oskar. Po fsem tem času ... Nisn sama!
Dobro, no ... Jaz sem sam. Spomno se pač na tebe. No, pol pa nič ...
Še maš vedno isti naslov?
Zmaga! Vsaj razpoloženje se mi je v trenutku dvignilo.

Na hitro sem se umil in obril, počil špagete v en in kepo mletega mesa v drugi lonec, zaplesal do spalnice v kavbojke in belo srajco (tri gumbe sem pustil odprte!) in ko sem prižgal svečo zraven dveh krožnikov, je pri vratih pozvonilo. Pustil sem, da je pozvonila še enkrat, potem sem pomežiknil Oskarju v ogledalu in ji odprl.
Nekaj sekund sva se nemo gledala, potem pa mi je priletela v objem in me s sočnimi ustnicami poštempljala po obrazu ...

Ob umazanih krožnikih, pocukrani melodiji v ozadju in pol prazni penini sem zaključil svoj monolog. Nekaj trenutkov me je nemo opazovala, potem pa bruhnila v neutolažljiv smeh.
Ti?! Tebi ni vstal?!
Ti se zajebavaš, ampak stvar je resna! Več ko resna! Dobro veš, da se to lahko vsakemu zgodi.
Ja, Oskar, vsakemu ... Ampak kolkor te poznam –
Dobro no, nehaj. Vglavnem, razmišlal sem, da mi na tem svetu lahko pomaga samo nekdo, ki zadeve obvlada, in to si ti, ne.
Dokaz, da vsaj še razmišlaš dobro ...
Nalila si je preostanek penine – ni je bilo več kot za pol kozarca. Počakala je, da prilezejo ven še zadnje kapljice, živčno pogledala prazno steklenico in mene in jo vidno slabe volje odložila na mizo.
Se ti ne zdi, da že maš počasi zadosti ...?
Jaz sem bil še pri prvem kozarcu.
Roza je dvignila tresoči kazalec in odkimavala z glavo.
Ja, zadosti mam! In da mi ne bi slučajno kaj pridigo! Še noben se ni z mene tak norca delo ko ti! Še do nobenga nisn čutla to, kaj čutim do tebe! Komaj sn malo pozabla na tebe, najdla dobrega tipa – takot danes – pol pa me pokličeš, pa misliš, da morm v luftu priletet k tebi ko neki cucek ... Pol mi pa še pridigaš!
Dobro, dobro – oprosti ... Saj je tak zmajnkalo, hvalabogu.
Nič ni zmajnkalo! se je zmagoslavno zarežala. Iz torbice izvlekla buteljko z dizajnersko rdečečrno etiketo in se spopadla z zamaškom.
To je pusto toti tip danes. Pravi romantik ... Taka simpatična aristokratska bradica pa oči pa klobuk ... Blo je nekaj peklenskega v očeh. Po moje mora bit malo perverzn, ampak malo spremembe tu pa tam nea škodi. Pol pa si tak ti poklico.
Rozi je uspelo POK! odpreti steklenico. Veselo si je nalila, jaz pa sem svoj kozarec pokril z dlanjo.

Počasi pa ziher je postajala Roza vedno bolj pijana. Njen glas je bil vedno globlji, jaz pa v obupu njenih besed nisem več razločil. Živčno sem se presedal na stolu in samo vprašanje časa je bilo, kdaj mi bo vrglo pokrov.
In pol je na-napiso tisto Snegulčico in sedem zvodnikov, ne. In-in kaj misliš, komu je zaupo glavno vlogo?
Z dlanjo se je počila po prsih.
MENI! Še več ko to – celo dramo je napiso zarad mene! Bla sn njegova ... muza takorekoč, ful sma bla zalublena, pol so ga pa iz šole fuknili, ker smo nagi hodli po odru pa to ... Samo tip je danes ful uspešn, da boš vedo – piše reklame pa to ...
Vtistem mi je zapiskalo iz ušes, pognal sem se v zrak in vsako besedo podčrtal s histeričnim skokom.
Zaj te mam pa dovol! Nisem te klico zato, da mi boš kvakala fkoga si bla zalublena pa kaj kdo piše! Bo kaj, al ja?!
Roza je rignila od presenečenja.
Dobro, no, saj se ti ni treba takoj razburjat. Samo tak dolgo se že nisn s tabo pogovarjala, da – kdaj sma se mija sploh nazadnje vidla? Aja, te ko te je pustla – kak ji je blo že ime? No, saj ni važno, glavno, da te je pustla. Saj ne, hecam se. Okej ...
Splezala je name in se začela z mednožjem drgniti po meni. Z dlanmi mi je zlezla pod srajco in zagrizla v levo ušesno mečico. Dvignil sem jo in jo počasi med poljubljanjem nesel v spalnico ...
Odložil sem jo na posteljo in si začel odpenjati gumbe, Roza pa se je trudila z neko majčki podobno krpico, ki nikakor ni hotela z nje. Če bi naju kdo videl, bi dobil vtis, da sva tik pred tem, da oba izgubiva nedolžnost.
Odpel sem ji modrček in jo začel grabiti za njene ogromne prsi.

Roza je besna zbirala cunje na tleh in z njimi v naročju siknila: Če ti nisi za ubit! in me pustila samega.
Se pravi, dragi Oskar, da ti preostane samo eno ...

Še sam ne vem, kako sem se znašel na ograji in gledal dol. Z levo roko sem se držal za kandelaber, z desno pa za mednožje.
Vse so iste! sem zaslišal od zadaj.
Ha?
Iz teme se je izluščil visok tip. Nosil je dolg črn plašč in kavbojski klobuk, izpod katerega je žarelo dvoje oči.
Kar seveda ne pomeni, da bi se šel človek zaradi njih ubijat ...
Prižgal si je cigareto – vžigalica mu je za trenutek razsvetlila obraz z aristokratsko bradico in peklenskimi očmi – potegnil je par dimov in pokimal proti meni.
Dobro ... In ti? Si prepričan, da ni druge, boljše rešitve?
Gledal sem ga kot deveti svetovni čudež in sanjalo se mi ni, kaj naj odgovorim.
Ah ja, dovoli mi, da se predstavim – sem ...
Nisem slišal, kdo je, ker je prav v tem trenutku zagrmelo.
Ker jaz ti lahko pomagam, je potrpežljivo nadaljeval. Stvari se da rešit na milijon načinov. Boljših.
Kaj te ti veš?! sem ga vprašal. In ne pade mi na pamet, da bi ti razlagal svoje probleme – če bi jih seveda mel ... Saj te niti ne poznam.
Tip se je nasmehnil in skimal z glavo.
In danes je tvoj srečni dan, jaz sem namreč ...
Spet je zagrmelo in spet nisem izvedel, kdo je. Tip je zavil z očmi.
Ime mi je Lucifer, je poskusil v tretje, kar pomeni – Tisti, ki prinaša luč.
Pizda, še to, kot da je šizo s halucinacijami veličinskega karakterja tisto, kar v tem trenutku rabim. Pognal sem se z ograje na pločnik in naredil nekaj korakov proti njemu – s kazalcem sem meril vanj kot s pištolo.
Meni pa Oskar, kar pomeni – Tisti, od katerega se ti bo stemnilo pred očmi, če me misliš basat s takimi.
Samozavest, ha?
Lucifer si je zadovoljno pomel roke.
Taki, kot si ti, mi prinesejo največ točk.
Pa kaj, pa s čim sem si zaslužo, da ravno jaz, in to vedno takrat, ko delam samomor, naletim na takega šizota –
Lucifer je osupnil.
Šizota? Kaj mi ne verjameš? Čakaj malo – ti dvomiš v mene? Poslušaj, miki, ne bi ti priporočal takih fint, ker mi ni do heca! Tud jaz mam svoje potrebe in sem bil z eno v redu mačko, ko zazvoni telefon, ona pa v solze, pa da ga ljubi in hoče k njemu pa tako sranje ... Dobro, poskrbel sem, da se ji večer ni iztekel po predvidevanjih, tistega kretena pa bom že še našel. Oskar, praviš. V redu, mogoče rabiš čas za premislek. Jaz bom zdaj šel ...
Hvalabogu, rečem, Lucifer pa je na to odreagiral, kot da bi ga po hrbtu pobožala elektrika. Nekajkrat je globoko vdihnil in izdihnil, potem pa je bil kmalu spet okej. S kazalcem je nameril vame.
Ne ponavljaj več tega imena v moji prisotnosti. Nikoli! Ni mi treba izvajat čarovniških trikov zato, da bi idiote prepričeval, da imam nadnaravne moči in da sem, kdor sem! Kaj misliš ti, da sem David Copperfield?! Ampak naj ti bo. Povem ti samo to, da lahko naredim, da se ti bo življenje spremenilo na boljše, postal boš uspešen, da ne rečem zvezda. Vsi te bodo poznali in vse te bodo imele rade, dosegel boš, kar si boš zamislil. Nobenih težav več in to, kar se ti je danes zgodilo, se ti bo zakopalo nekam v najglobljo podzavest – vse boš pozabil, MENE boš pozabil, ampak jaz bom vseskozi prisoten. Zadnjih nekaj ur tvojega življenja pa bo dobesedno zradiranih iz tvojih sinaps. Zaživel boš boljše, srečnejše življenje – kar seveda ne bo zastonj.
VSE bi dal, da ne bi blo več takot je ... rečem. Še dušo –
Vse boš pravočasno izvedel. Tu se lepo podpiši (izroči mi pogodbo in jaz jo podpišem brez oklevanja) nobenih posebnih pogojev nakupa ni, plačaš po povzetju, kar bo čez (pogleda na uro) ...trideset let. Do takrat pa adijos, amigo.
Lucifer se je zasukal in zavil v plašč, se nekajkrat zavrtel okoli svoje osi, potem pa se je njegova postava počasi razblinila v nič ...

Ležal sem na hrbtu in Marina me je veselo jahala, njeni gibi so bili vedno hitrejši in vzdihi vse glasnejši, dokler se ni vsa prepotena in zadihana zrušila name. Nekaj trenutkov je nemo ležala, potem se je zasmejala.
Štela sem samo do sedmič, pol sem nehala ... Oskar, ti si pravi lucifer!

Prižge si novo cigareto in parkrat potegne. Njegov obraz za trenutek izgine v dimu.
Potem si prekinil z Marino ... In kmalu sem pogruntal, kdo mi je tisto noč zjebal Rozo – ti! Dobro,  glej, ne gojim zamere ...
Pogladi se po bradi in sede zraven mene na pločnik, jaz pa skušam njegove besede prilepit na neobstoječe spomine.
Ženske vseh oblik in starosti so po moji zaslugi v kolonah čakale, da bi lahko preživele par veselih uric s tabo v postelji. ... Ampak tebi to seveda ni bilo dovolj. Moral si ga vtaknit še v politiko.

Mara je bila zagrizena levičarka in feministka, v postelji pa vsestranska aktivistka. Njena ideja je bila, da ustanoviva gibanje za enakost med spoloma. Jaz naj bi bil obraz in stas gibanja, logotip in slogan, ki bo zagotavljal privrženke, ona pa bo teta iz ozadja. Sicer mi enaka obravnava spolov v praksi ni čisto zafunkcionirala – ne ribarim v kalnem.
Po koncu najine kratke zveze je tudi gibanje razpadlo, jaz pa sem – ob odkritju, da je politika postala moja prva ljubezen – ustanovil svojo stranko. Mojo pot navzgor so spremljali mastni naslovi na časopisnih naslovnicah: Oskarjeva stranka ljubezni – pokončna politika, OSL za brezplačne kondome, Kruha in seksa, Vsi drugačni – vsi seksi, Ne levo, ne desno – v posteljo, Državljan Oskar iz Maribora, Stranka ljubezni v parlament ... V časopisu, ki sem ga „financiral sam“, Oskarjevo jutro, sem objavim manifest o preoblikovanju Državnega zbora v Tempelj ljubezni ...

Lepo okrancljan, polizan in zlikan voditelj televizijske dnevno informativne oddaje je neuspešno tekmoval z mojim portretom v ozadju, pod katerim je pisalo Nova slovenska pomlad.
Zdaj pa k domačim novicam. Pred nedavnim se je na slovenskem političnem prizorišču pojavil fenomen Oskar. Samo Oskar, kot pravi skromni – še ne tridesetletni – simpatični prvak Stranke ljubezni. Kdo je Oskar in kaj si o novi zvezdi na slovenskem političnem nebu mislijo naključno izbrani državljani Slovenije?
Na zaslonu se je pojavila mlada novinarka, ki je delovala precej živčno.
Dober večer, dragi gledalci in gledalke. Oskar! je rekla in prikupno zardela. Kdo je in koliko ga ljudje že poznajo, smo povprašali nekatere naključne sprehajalce po mariborskih ulicah.
Dve starejši gospe sta se spogledali, potem se ena opogumi.
Oskar? Ja, poznam, samo jaz sem bolj za Persil, vete, ker je res najboljši – glejte! reče in pred kamero razgrne posmrkan robček.
En zbegan tip reče: Ne vem, sam tle komi neki mesecev ... Oskar? ... Ne, ne bi znao.
Tri mladoletnice so navdušeno prikimale in zapele: Oskar je kul, Oskar največji je tip! Oskar je bomba, Oskar najboljši ta hip!
Mlada novinarka se je nasmehnila v studio.
Kot vidite, je tale naš Oskar resnično vreden oskarja.
Mi pa nazaj v studio, kjer je voditelj zaključil z novico o mojem obisku Ljubljane, kamor me je na kosilo povabil predsednik države.
Izključil sem televizor in se pridružil trem lepotičkam v postelji. Pobobnal sem se po prsih kot King Kong.
Uspeh je navečji afrodizijak!
Vse tri so se vsule name.

Ob vseh spolnih in političnih aktivnostih sem našel čas tudi za projekte za dušo: trofej se je nabralo za celo knjigo, njen naslov pa je bil Skrivnost mojega uspeha – očitali so mi neizvirnost, ampak bil sem uspešen in skrivnost sem hotel nesebično deliti.
Predstavitev knjižne uspešnice leta in podpisovanje je založnik organiziral v največji mariborski knjigarni, pa še tam so kolone bralk segale skoraj čez pol mesta.
Prvi v vrsti sta mladoletnici, ki sem ju pred časom videl na teve – v knjigo sem jima nakracal podpis in svojo telefonsko (enkrat bosta zrastli), za njima je starejša mamika, kateri narišem samo O, visokorasli črni lepotici pa sem napisal celo pesem ...
Naslednja knjiga je bila v roki visokega tipa s črnim plaščem in kavbojskim klobukom. Vzel sem jo in s tresočo roko odvil pokrov z nalivnega peresa. Po bolščanju v nepopisan list sem s solznimi očmi s težavo napisal svoje ime, zaprl knjigo, mu jo porinil v roke in se stisnil mimo njega ven, na cesto, skozi vrsto vseh teh žensk z vprašaji v očeh ...

Kar nekako sem se navadil žarometov in kamer – težave sem imel edino s tistimi, ki so me skušali izriniti iz centra pozornosti. Kot na primer ta klovn tukaj, ki se je tuširal v snopu iz reflektorja, medtem ko sem bil jaz posajen na naslanjač v senci.
Ena izmed maskerk je na srečo pred tem v garderobi poskrbela zame. Dobro poskrbela zame. Na koncu je na toaletno mizo razdelila dve beli črti, eno zase in eno, s katero je napudrala nos meni ...
Z obeh strani je priplesalo po šest punc v tehno ritmu in plesu laserskih žarkov in stroboskopov, klovn pa je z levico mahal z balkončka kot pridigar pri nedeljski maši in ko se je oglasil ženski glas Dame in gospodje – Alfreeed Goooooobeeeeeeec!!!, se je z desnico zgrabil za mednožje, da je publika ponorela. Zlasti ženski del, čeprav je bil tip v primerjavi z mano deveta liga.
Alfreda so z dvigalom spustili z balkončka med plesalke, ki so zakrožile okoli njega, ena izmed njih pa mu je v šapo vtaknila mikrofon. Kamera se mu je približala, da je njegov ksiht zasedel cel ekran, dvignil je levo obrv in ženski cvilež me je silil k bruhanju, nakar je še Alfred odprl gobec.
Ko prižgejo se luči in ko glasba zadoni, ...
Obrnil se je k drugi kameri in vanjo poslal ljubčka.
... takrat dobro vemo vsi, kaj se pri nas, pri nas godi!
Pri vsakem i je zatresel glasilke.
Ko te mednožje zasrbi in ko v hlačah te tišči, takrat si vrata v raj odkleni, pomeri in zadeni!
Zakrožil je z boki in na koncu sunil naprej: pomeri in ... za-de-niiii!
Plesalke so sklenile tesen krog okoli njega in popadale na kolena z rokami, iztegnjenimi proti njemu kot pripadnice kake orgiastične sekte proti svojemu božanstvu.
Luči so ugasnile in prižgal se je reflektor, ki je osvetljeval samo Alfredov obraz.
Spoštovane gledalke in cenjeni gledalci, dober večer v spet novi oddaji Poomeeeri iin –
ZADEEEEENIIIIIIII, mu je pritegnila publika.
Spet se nam obeta prijeten večer: čaka nas slačikviz Pokaži, kaj imaš in novost v moji oddaji: stripšov, kjer bomo vsak teden slekli znano Slovenko ali Slovenca, pri čemer je potrebno poudariti, da gre zares in ne za montažo ali trik. In seveda prvi gost, ki jeeeeeee ... (stegnil je roko v smeri mojega naslanjača) ... Oskaaaaaar!!!
Končno se je prižgala luč in me osvetlila, snemalec je spustil žirafo s kamero pred moj obraz.
Oskar! je ponovil Alfred. Povej mi ... Povej nam, v čem je skrivnost tvojega uspeha ...
Pa saj to ni nobena skrivnost. Saj je objavljena v moji knjigi in kogar zanima, naj si jo kupi, ne. Cena je ...
Dobro, dobro, me je prekinil. Gremo naprej. Rekla sva parlament –
Tempelj ljubezni, sem prekinil njega, v tistem sta prišli dve plesalki in mi sneli suknjič.
Tempelj ljubezni, se je popravil. Knjiga. Danes pa si že v moji oddaji ...
To zadnje ne štejem za nevemkaki dosežek, ampak za jurja pa pol se je splačalo prit, sem se zarežal.
Ena od plesalk mi je odvezala kravato.
Kam od tod naprej? Danes je to praktično tvoj medijski krst, izguba medijske nedolžnosti, tako rekoč ... Kdaj se bo Oskar ustavil?
Mogoče takrat, ko bo dobil oskarja.
Publika je planila v smeh in jaz sem si laskal, da zaradi moje duhovitosti, ne pa zato, ker je tako pisalo na svetlobni tabli.
Oba veva, je nadaljeval, da si izjemno priljubljen pri mariborskih pripadnicah nežnega spola in zaradi tega precej nepriljubljen pri njihovih fantih, možeh ... Nekateri so ti grozili s fizičnim nasiljem in celo s smrtjo. Ne zdi se mi, da bi te to kaj ganilo, kaj nameravaš?
Pokavsal sem celi Maribor, to je res. Zdaj bi rad še celo Slovenijo. Po mojem bom kandidiral ...
... za ...? je zanimalo Alfreda.
Ljudje so naveličani starih riti, ki se presedajo s stolčka na stolček – čas je za nove obraze! sem rekel. Kandidiral bom za predsednika ...
Alfredu je vzelo sapo. Države?
Izvršne oblasti. Vlade! sem odvrnil, dovolil plesalkama, da mi slečeta srajco, zadovoljno prekrižal roke in mu zviška prikimaval.
Alfred je po zraku okoli sebe iskal prave besede, zadnja plesalka pa je obstala, ker ji naenkrat ni bilo jasno, ali naj mi odpre zadrgo ali ne.
Tako, je izkašljal, slišali smo nekaj o mojem ... nocojšnjem ... gostu. Oskar, hvala, da si se oglasil v moji oddaji, tam zadaj je izhod ...
Grobo sem mu izpulil mikrofon.
Kmalu boš brez oddaje, kreten!
Zlahka sem si predstavljal sebe na njegovem mestu, scena še večji luksuz, še več plešočih lepotic, razporejenih okoli mene v gasilski pozi, kamera nizko nad tlemi, zaradi česar sem videti večji od življenja, in orjaški napis nad mano, ki vabi obiskovalce k navdušenem ploskanju ...
Tako, najdražje moje gledalke, to je bilo za nocoj vse – upam, da ste neizmerno uživale, ker jaz sem! (Tu se s prosto roko zgrabim za jajca.) Dobimo pa se znova naslednji teden v –
Vse ženske v dvorani enoglasno zagrmijo: Oskarjevi palači užitkaaaaaa!
Zatemnitev.

V volilnem štabu sem si privoščil novo krepčilno črto, medtem ko smo čakali na izid – ne gleda na to, da so v vseh okrajih posedali samo moški člani komisije, sem imel daleč največ možnosti že samo s svojimi plakati, s katerih sem neposredno šarmiral volilke, kaj šele s programom, ki jim je zagotavljal osebno obravnavo samega predsednika vlade. In za razliko od tekmecev Oskar vedno drži svojo besedo!
Kamere so bile pripravljene in bil sem v boljši kondiciji kot kdaj koli – in kljub jutranji peripetiji, ko sem oddajal lastni glas v škatlo tipu s črnim plaščem in klobukom, ki je z zavihanim rokavom s kazalcem tapkal po zapestni uri, nisem izgubil svoje bronaste barve in zlatega sijaja kože!
S hrbtom dlani sem si obrisal nos, mu pokimal, da me provokacije tekmecev ne morejo vreči iz tira in spustil listek v režo – potem sem se obrnil na petah in z dvema članicama Oskarjeve stranke ljubezni z dvignjeno glavo zapustil volišče.
Samo še nekaj trenutkov do prvih neuradnih izidov – gledal sem v teve z nasmeškom, ki sem ga s filigransko natančnostjo izoblikoval posebej za take priložnosti in s katerim sem pokosil tekmece na soočenjih kot suho travo.
Novinar se je premeščal pred kamero, ki je bila že vključena. Zdelo se mi je, da bi bil rad malo podoben meni, a brez uspeha.
Dober večer, znova se oglašamo iz volilnega studia, tokrat s prvimi neuradnimi izidi volitev, po katerih lahko že z gotovostjo trdimo, da je najverjetnejši mandatar za sestavo vlade Oskar s svojo stranko ljubezni – Oskar, tale je zate!
V ozadju se je zaslišal pok in že naslednji trenutek je novinar s kozarčkom nazdravil snemalcu, novinarka, ki je že nestrpno čakala v mojem štabu pa je hitela proti meni. Diskretno sem ji nakazal, naj si zapne zadrgo na krilu ...

Zjutraj sem pregledal naslove časopisov: Slavje v Templju ljubezni, Oskar: Skupščino in vladno palačo bom preselil v Maribor!, Po pričakovanjih Oskar daleč spredaj, Ena postelja – tisoč žensk – en premier, Senzacionalni intervju z mamo predsednika vlade: Oskar masturbiral od šestega leta ... Prekleta desnica!
Po naporni selitvi sem prvi dan v službo šel peš – hotel sem biti za zgled. Pred vladno palačo se je gnetlo žensk, ki so se spoštljivo umikale in me spuščale proti vhodu, tam pa so me že čakali novinarji. Pognali so se proti meni, jaz pa sem zavzel obrambno držo s hrbtom proti steni – odkar sem se zbudil, mi je neprenehoma trzala leva veka, zato sem moral najprej ugotoviti, katera kamera me snema, in nastaviti desni tri četrt profil.
Najagresivnejši med njimi se je postavil pred mano, maskerka pa mu je neutrudno popravljala ličilo in čistila prhljaj z ramen. Diskretno jo je odgnal, mi pomežiknil in pogledal v kamero.
Tako, dragi gledalci in ... hm, še dražje gledalke, nahajamo se pred novo predsedniško palačo v Mariboru, kjer smo pravkar dočakali novega mandatarja za sestavo vlade, čez cesto pa je tudi že v akciji Tempelj ljubezni. No, če se ozremo naokoli, pa vidimo, da je mandatarja prišla pozdravit množica njegovih oboževalk in podpornic.
Obrnil se je k meni.
V prestolnici smo obiskali predsednika vlade v odhodu, ki nekako noče zapustiti položaja – lahko komentirate?
Tu ni kaj komentirat. Rezultat volitev je povedal svoje, državni organi smo tukaj, on pa naj masturbira tam v Ljubljani, če hoče. Jaz sem prezaposlen z reševanjem Slovenije in moja prva prioriteta je, da sestavim vlado, za kar so me volilci ... hočem reč, volilke, pooblastile.
Z roko sem pokazal proti ženskam, ki so začele vzklikati moje ime ... Občutek je bil neverjeten ...
In prvič v zgodovini samostojne Slovenije bomo – čeprav sem že izvoljen, oblublam – sestavli vlado, v kateri bo večino ministrskih stolčkov, se pravi vse, zasedla ženska ekipa.
Novinar je bil šokiran, ženske pa so znova zagnale halo.
Oblublam, sem nadaljeval za nianso glasneje, da se bom zavzemal za vse vaše pravice!
Ženske so bile vzhičene, ko sem vzneseno in mahajoč z rokami podajal povolilne obljube.
Oblublam, da se bom zavzemal za kontrolo rojstev ...
Med damami je završalo – jedle so mi iz roke.
Oblublam, sem zavpil, petletni porodniški dopust!!!
Val ženskega navdušenja je butnil ob naju z novinarjem, ki je prestrašeno obračal glavo.
Oblublam, sem zakričal, da bom zmajnšo brezposelnost – moške bom zaposlil v servisih za osamlene dame-
Trg se je zatresel ...
V tem trenutku pa pripravlam družbeno odgovorno akcijo, sam zatulil na vse grlo, v okviru katere bomo brezplačno delili kondome v barvah slovenske zastave!!!
Ženske so ponorele in se vsule na naju, novinarja in snemalca so pomendrale, mene pa dvignile nad glave in me odplaknile skozi vrata nove vladne palače. Čakalo me je ogromno dela ...

Sobo je osvetljeval zgolj zaslon zaslona, na katerem so nastajali moji spomini. Ob naravni svetlobi sem se zavedel tresočih rok, gub in dejstva, da je lepota precej na hitro odtekla od mene, čeprav zadnjih deset let kljub nasvetom zdravnikov nisem izpustil niti enega maratona.
Pravzaprav mi ne bo nikoli čisto jasno, kako so se dejansko odvijale stvari in komu se imam zahvaliti za splet srečnih okoliščin, ki so me pripeljale do sem, sem narekoval in tekst se je – urejen in lektoriran – zapisoval pred mojimi očmi.
Ženske so divjale za mano. Živel sem življenje, ki bi mi ga ... Ne, briši to – ki mi ga JE vsakdo zavidal. Nikoli si ne bi mislil, da se bom iz drobnega nepriljubljenega palčka, nad katerim so se izživljali sošolci, prelevil v seksualni stroj in nazadnje celo v predsednika vlade ...
Nekaj časa sem bolščal v besedilo, potem sem zaprl oči in nadaljeval.
A kaj človeku pomaga vse to, če nima s kom deliti ... Ko si enkrat zgoraj, si sam!
Vstal sem in se pretegnil.
Shrani in ugasni, sem rekel in se odpravil v posteljo. V kozarec sem potopil protezo in si nataknil ščitnike za oči v upanju na zdrav lepotni spanec, ki mi je vedno manj pomagal.
A spanca ni bilo. Po glavi sem premetaval misli. Počutil sem se osamljenega in prvič po vseh teh letih sem pomislil na Marino. Če bi takrat ostala skupaj, bi imela tridesetletno zgodbo. Otroke. Vnuke.
Ampak imel sem želje. Imel sem potrebe. Imel sem ambicije, ki jih je bilo z družinskim življenjem nemogoče uskladiti. Danes, tukaj in zdaj pa ...
Potegnil sem ščitnik z oči, vstal in se vrnil v kabinet.
Vključi, sem rekel in računalnik se je pognal. Povedal sem mu uporabniško ime in geslo, ga napotil na net in zahteval, da mi poišče ženitne oglase.
Vnesel sem želene parametre (srednjih let ... en otrok ni ovira ... poroka ni izključena ... zaželena fotografija ...) in pregledal zadetke. Naredil sem ožji izbor in preučil profile posameznih kandidatk. Na koncu sta ostali dve, za kateri se nisem mogel takoj odločiti. Po razmisleku sem izbral starejšo, ki pa je imela impresivnejše oprsje ...

Pri ograji je pozvonilo. Varnostne kamere sem imel nameščene na toliko različnih pozicijah in pod tako spektakularnimi zornimi koti, da sem jo na monitorjih lahko opazoval z vseh strani. Res je dobra, nisem se zmotil.
Vstopi, sem rekel v mikrofon in pritisnil na Odpri.
Z elegantnimi koraki je samozavestno vstopila na dvorišče in se napotila proti vhodnim vratom. Odprl sem ji vrata in razširil roke v objem. Peljal sem jo v knjižnico in ji zmešal pijačo. Sedel sem ji nasproti in jo pozorno opazoval.
Nekaj časa sva se brez besed gledala in se drug drugemu nasmihala, potem sem iztegnil roko proti njej.
Pridi bližje ...
Vstala je in mi sedla na kolena. Objela me je okrog vratu in me začela strastno poljubljati. Z ramen mi je potegnila haljo, jaz pa sem ji odpel bluzo. Iz modrčka sta izskočili ogromni dojki, ki sem ju nemudoma napadel z zobmi. Zaječala je od ugodja.
V postelji me je slekla in se s poljubi sprehodila po vsakem kvadratnem centimetru moje kože, potem mi ga je nežno vzela v roke, me pogledala z mačjimi očmi in si obliznila ustnice ...

Pizda! Ne razumem!
Ženka je začudeno mežikala vame in je bila očitno v šoku.
Se ti to pogosto dogaja?! sem vprašal. Najboljše, da se oblečeš in spokaš ... Mogoče te kaj pokličem!
S treskom sem zaprl vrata spalnice in jo pustil notri, zavezal sem si haljo in na dvorišču poklical limuzino. Počil sem se na zadnji sedež, ko me je umetni glas vprašal Kam želite, gospod?
Kam želim? Kam želim?! Ne vem, kam želim! Pelji me nekam!! Na most!!!
Gume so zacvilile in avto se je premaknil s tako silo, da se vrata ograje niso utegnile pravočasno odpreti. Pogledal sem nazaj in videl, kako je eno krilo pristalo na desni strani dovoza, drugo je treščilo na streho, pokrov prtljažnika in pristalo na levi strani, pred vrati hiše pa je joškarica skušala dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Jaz sem vedel samo eno – da se mora ta tragedija končati ...

Avto ustavi na sredi mosta.
Ne razmišlaj, si rečem in se poženem na ograjo in nekaj trenutkov lovim ravnotežje, ko se nekje zadaj zaslišijo počasni koraki – podobno kot v filmu, ko nekomu sledijo in ta brezglavo bega naokoli, zasledovalec pa s počasnimi glasnimi koraki hodi za njim in veš, da ga bo v vsakm primetu ujel.
Ozrem se okoli in v temi razločim silhueto – visok tip v črnem plašču, s kavbojskim klobukom, ki sem ga v ključnih trenutkih življenja vsake toliko srečal, se mi zdi. Prižge si cigareto.
TI?!
Lucifer se nasmehne in pokima.
Jaz ... Čas se je iztekel, Oskar – trideset let, se spomniš? Čez ... tri minute bo točno trideset let, odkar sva sklenila pogodbo.
Kaj hočeš od mene? Kako pogodbo? Beži stran, ker bom skočo!
Ah, Oskar, prosim te, ne delaj mi scen ... Lepo sva se zmenila, imel si se fino, ne mi zdaj začet s takimi fintami. Omogočil sem ti lagodno življenje, zagotovil sem ti uspeh pri ženskah, z mojo pomočjo si uspel v politiki ... Kaj bi še rad?
Kaki uspeh pri ženskah?! Spet mi ni vstal!!!
Lucifer si nadene prisiljeno prijazen nasmeh, potrpljenje ga je več kot očitno minilo.
Rok trajanja, Oskar, je potekel. Zmenila sva se – trideset let, se spomniš?
S pogledom ošvrkne zapestno uro, ki je videti svinjsko draga, celo dražja od moje limuzine brez voznika.
Okej, zdaj pa je dosti cirkusa, čas je potekel, zdaj bo treba plačat.
Pizda, ravno zdaj ... Suh sem, Luci, sprejmeš čeke? Diners?
Lucifer popizdi. Požene se proti meni, jaz pa skočim.
Pravijo, da se ti tik pred smrtjo odvrti celo življenje pred očmi, jaz pa vidim samo gladino Drave, ki se mi bliža – ali pa še ni pravi čas zame?
Luciferjeva roka me zagrabi in potegne na most, da trdo pristanem na asfaltu. A vseh štirih se skušam odvleči proti avtu, a preden mi uspe zgrabiti kljuko, je Lucifer že med vrati in mano.
Tc-tc-tc, Oskar. Obema otežuješ delo. Glej, jaz nisem študent, ki prodaja knjige in mu lahko zaloputneš vrata pred nosom. Drži se dogovora – zdaj je čas, da plačaš, daj mi svojo dušo!
Šit, če kdaj, potem je zdaj jasno, da gre zares. Rad bi pridobil čas, pa ne vem več prav, kaj naj še rečem. Ritensko se premikam okoli avta, se obrnem na kolena, vstanem kot blisk in se poženem na drugo stran mosta, čeprav očitno nimam šans.
Lucifer zverinsko zarjove. Med tekom se ozrem nazaj, a je izginil. Glavo obrnem naprej in Lucifer stoji pred mano, brez klobuka, brez plašča, v vsej peklenski pojavnosti, kosmat in žareče rdeč, njegov glas nima več niti trohice človeškega odtenka.
Požene se name in me podre na hrbet – zdi se mi, da padava neskončno dolgo, obsedi na meni kot Marina pred davnimi časi, njegova glava niha levo desno in v bokih se premika gor in dol ... Zvrne se name in z dlanmi objame moj obraz, njegova usta se bližajo mojim in v zadnjih poskusih, da bi obdržal dušo se skušam iztrgati iz njegovega objema, a ne popušča ...

Lubi, se ti je kaj grdega sanjalo?
Ha?
Ves prepoten panično pogledam naokoli. Marina je obsijana s črtami svetlobe, ki se razlivajo skoz rolete, objema moj obraz in me poljublja.
Nasmehnem se ji in pokimam. Vrne mi nasmeh.
Poznam zdravilo proti nočnim moram, reče. Če hočeš, ti lahko pomagam.
Lahko ... Ampak, da ne boš zato zahtevala moje duše!
Prosim?
Nič, nič, hecam se ... Stisni se k meni, rad te mam.
Jaz pa tebe, dahne in me začne poljubljati na usta, po bradi,vratu, prsih, popku, ...
ŠIT! zakričim. KAJ TAKEGA SE MI NI ŠE NIKOLI ZGODILO?!
Nea se sekiraj, lubi ... To se lahko vsakemu zgodi ...

Konec?