In takrat nisem imel polne torbe keša v roki …
In lažne pištole v drugi roki. Ampak stvari se včasih zgodijo hitro. Časa za razmišljanje ni - z leve se izza ovinka prikaže policijski kombi, zato se poženem desno. Začudeni ali prestrašeni pešci se mi umikajo.
Na prvem križišču zavijem desno, med dvema blokoma levo na vzporedno stransko cesto in naprej proti koncu blokovskega naselja. Pištolo zatlačim zadaj za pas in si z obraza potegnem masko, ki jo vržem v koš za smeti. Na malem dvorišču, obdanem z bloki, se ustavim, da bi zajel zrak.
Stoj!
Otrpnem. Nemogoče, da bi me kar tako dobili.
Odloži torbo pa roke gor!
Ubogam ga. Počasi se obrnem. Nobenega policijskega avta, nobenega policaja. Samo razklopotan stari golf, za odprtimi vrati pa čepi zamaskiran tip, ki skoz spuščeno šipo meri s pištolo proti meni.
Počasi dvigni torbo, reče.
Malo prej si reko, naj jo odložim?!
Nea bodi brihtn! Dvigni torbo in jo prinesi na sredino, potem pa se premakni nazaj, če nočeš, da se malemu kaj zgodi!
Malemu?!
V tistem opazim, da na zadnjem sedežu nekdo sedi. V kakšen film sem zdaj padel?
Kaki mali? Pojma nimam, o čem govoriš!
Nea se zajebavam! Odloži torbo na sredino, jaz spustim malega in vsi gremo lepo vsak svojo pot, ko da se ne bi nikol vidli, okej? Resno mislim, do zdaj je zgubo samo prst, ker ste misli, da se zajebavam - da ne bo zdaj še življenje!
Pizda, psiho resno misli. Kaj zdaj?
Okej, okej, rečem.
Počasi se sklonim, z desno roko poberem torbo, levo pa molim v zrak. Počasi se premikam naprej, torbo odložim, kjer je želel, in spet dvignem roko kvišku.
Poslušaj, to je napaka, znova poskušam razložiti. Ne vem, kdo je mulc, ampak jaz nimam nič … Z nekom si me zamenjo, prisežem. Ta dnar tukaj - pokažem na torbo in se, kreten, ugriznem v jezik, ker je bil hitrejši od pameti.
Na levi strani je smetnjak, ampak ne verjamem, da sem zadosti hiter.
Jebe se meni! sikne zamaskirani tip. Bejži stran od torbe!
Naredim par korakov nazaj.
Še!
Zavijem z očmi in se odmaknem nazaj, kjer sem bil na začetku. Tip odpre zadnja vrata in ukaže malemu, naj izstopi. Zgrabi ga nad komolcem in ga premika pred sabo, še vedno v čepečem položaju, proti torbi in pri tem ves čas s pištolo živčno meri vame.
Ko doseže torbo, vstane in se požene v avto, mali pa se me oklene in bruhne v jok. Tip spelje in mi s privoščljivim nasmehom skozi odprto okno pokaže sredinec.
Mali ima obvezano roko - pošast mu je dejansko odrezala prst. Sklonim se k njemu.
Kak ti je ime, pubec?
Mali samo hlipa in od vsega, kar je preživel, ne zmore spraviti skupaj niti besede.
No, no, umiri se … Zdaj je konec!
Nikoli nisem trdil, da znam z otroki …
Kje stanuješ?
Mali me samo gleda in postane mi jasno, da si z njim ne bom mogel pomagati. Mogoče bi ga moral peljati na poli-
V tistem se zasliši cviljenje gum in na mestu, kjer je pred nekaj trenutki stal golf, se ustavi policijski avto.
Piz- …
Zadržim se, ker ne preklinjam pred otroki. Zgrabim ga za jakno in ga potegnem s sabo za smetnjak. Mogoče bi pa prej bil dovolj hiter in bi se vsemu temu sranju lahko izognil?
Iz avta skočita dva policaja, voznik zavzame položaj za odprtimi vrati (s prejšnjim tipom očitno obožujeta iste filme), sovoznik pa se zakotali po tleh in obleži, naslonjen na komolce. Prek muhe me srepo opazuje z enim odprtim očesom.
Spusti malega! TAKOJ!
Pa dobro, pa kaj je danes? Kdaj sem se iz nekompetentnega poštnega roparja spremenil v ugrabitelja?
Ni šans! Potem me bosta pospravila kot otroško sobo - mali je edina garancija, da se živ izmažem iz tega sranja! Misli! Misli!!!
Ni govora! zavpijem. Če nočeta, da se mulcu kaj zgodi, se lepo spravita v avto in spokajta! Spusto ga bom, ko vaju več ne vidim, če ne …
Policaja se spogledata, češ kaj zdaj?
Resno mislim! rečem in malega stisnem za obvezano roko, da glasno zajoče. Sori, mali.
Ne, ne - stojta! se zasliši tretji glas za njima. Iz avta izstopi tip z retro športno torbo.
Bom jaz, bom jaz, reče. Počasi in previdno stopa proti sredini: Tu je denar, kot ste zahtevali - odšteli smo deset jurjev za prst, ki ste ga odsekali, sicer pa je tu notri točno devetdeset tisoč evrov. Torbo bom odložo tu - s prstom pokaže na tla - pol pa se bom pomakno dva koraka nazaj.
Vi pa, nadaljuje, pripeljite sem otroka in se premaknite dva koraka nazaj.
Ti boš meni ukazoval, ja! Spusti torbo pa se spokaj nazaj v avto. Ko bom mel dnar v rokah dobiš malega, nič prej!
Pa nea morte tak! protestira tip.
Bi rad malega nazaj?
Še enkrat stisnem mulčkovo roko. Tip pogoltne slino, nejevoljno odloži torbo in se počasi premika nazaj proti avtu. Policaja samo opazujeta in ne vesta, kaj naj. Pokaže jima, naj sedeta v avto, sam pa sede na zadnji sedež. Nekaj trenutkov se dogovarjajo, potem zaprejo vrata in se počasi odpeljejo proti izvozu z dvorišča. Še dobro, ker me je potrpljenje že zdavnaj minilo. Otroka pospremim proti torbi, mu pomežiknem - Vse bo vrei, pubec! - in ga spustim. Krčevito se oklenem torbe, se poženem v nasprotni smeri proti podhodu in se znova spustim v tek stoletja.
Izbiram najbolj stranske ulice, tečem kot zmešan in med tekom slačim vrhnjo obleko - gornji del trenirke zaženem čez ograjo zelenice ene od hiš, hlače stlačim v koš za smeti, kapo z luknjami za oči pa v reko. Ko sem znova na glavni cesti, ne ustrezam več opisu osumljenca in začnem stopati s hitrostjo pešca. Zavijem v prvo nakupovalno središče, kjer na blagajni kupim samo eko vrečko (saj nisem kriminalec), s katero nameravam denar odnesti domov, kot je bilo predvideno v načrtu A.
Vsake toliko se od zunaj zasliši policijska sirena, najbrž že pripravljajo blokade, da bi dobili poštnega roparja v trenirki z retro športno torbo in volneno kapo z luknjicami za oči in brezsrčnega ugrabitelja, ki otrokom reže prste, v popolnoma enakem slogu, medtem ko se bo tip v bermudah in z okolju prijazno nakupovalno vrečko brez skrbi sprehodil, kamor ga je volja.
Zaklenem se na stranišče in odprem torbo. Ko pograbim prvi šop bankovcev, me skoraj kap - torba je nabito polna šopov časopisnega papirja!
Pizda ti mat- …!
Za trenutek se mi stemni pred očmi, potem torbo in eko vrečko stlačim v koš in si umijem obraz. Pokažem s prstom na idiota, ki me gleda iz ogledala: Ti … Ti, idiot!
Zapustim stranišče in se s hitrimi koraki odpravim proti izhodu iz centra, zunaj pa mi skoraj padejo oči iz jamic: pred vrati je parkiran moj bicikel. Sedem za najbližjo mizo na vrtu kafiča, ki se drži nakupovalnega središča. Počakal bom na tipa, ki mi ga je sunil in mu razložil par stvari o spoštovanju tuje lastnine in o zaupanju …
Vlko točeno, zavpijem čez hrup policijskih siren simpatični natakarici v odgovor na vprašanje, kaj bom.
