Sedimo v temi in pečemo podplate.
Metulji skačejo v ogenj,
ki gori za nas in ne za njih.
Njihove mehke duše
plešejo svoj zadnji ples.
Za nas!
Kako diha postelja
in s čim so pokriti
od drugod prevzeti možgani?
Ona pleše na kolenih
in kamenje žre.
Ona pleše na kolenih
in ne ve, kdo je …
Zadnje, kar se spomnim,
je, da so me vrgli ven –
zdaj vsaj vem, da tja
jaz več ne grem!
Dobrodošli v Hotelu Slavija,
tako prijazen kraj, tako prijazen kraj ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar