Barbara

Previdno vzamem jajca v roke. Zrak prepara vzburjeni krik nogometnega komentatorja in cvrčanje olja – požeruhu pripravljam že tretjo večerjo ...
BARBARAAA!!! zavpije izpred televizorja.
Takoj, lubi, rečem.
Pa ne seri več s totim lubi, ker ...
Komentator je znova glasnejši in Franc se v napetem pričakovanju nagne naprej, da bi bil čim bliže idiotom, ki se kljub snežnemu metežu v kratkih hlačah poganjajo za isto žogo. Vse – in vsakemu – bi dala, da bi smrdljiva škatla crknila enkrat za vselej.
Včasih sva seksala vsak dan, tudi po večkrat na dan, odkar pa je ostal brez službe, rajši smrdi cele dneve v gatah pred tevejem in žlampa pir, kot da bi bil pet minut z mano.
Napetost raste, naši se gnetejo pred njihovimi vrati in vse kaže, da bo zadetek, komentator že kriči, ampak žoga vseeno odleti mimo. Franc besno udari s pestjo po kolenu in sikne Pizda!
Kaj je zaj, bo kaj al nič?! Lačn sem!!!
Takoj bo, lu- ... Franci.
V kuhinji zadiši po ocvrtih jajcih – iz ponve jih počim na krožnik in jih posujem s soljo in poprom. Kaj bi mu še nasula gor ...? Ciankalij?
Podoba Francija, ki leži na hrbtu in brca v smrtnih krčih, me spravi v boljšo voljo. Na vrh položim kos kruha in mu z nasmehom na ustih odnesem krožnik v dnevno sobo, kjer z večnim čikom v gobcu bulji v ekran in ga, ne da bi odvrnil pogled, vzame.
Mama me je nenehno opozarjala, naj se ne poročim z njim. Žal ti bo, je rekla. Čez petnajst let, če ne že prej. Daj, daj, mama ...
Poročena sva sedem let in mi je žal.
Cele dneve presediš pred tevejem, rečem, ko si zbaše več hrane, kot je gre v normalna usta in me prebodeno pogleda.
Občutek mam, ko da me ni ...
Kaj si rekla? izusti skupaj s slino in koščki hrane, ki mu letijo iz zamaščenih ust. Iz ust, ki so me včasih poljubljala in govorila, kako nisem samoumevna, kako se zaveda, da me mora osvojiti vsak dan znova ...
Nič ... Brez veze.
Sama s sabo si se začela menit, reče. Mislim, da rabiš strokovno pomoč.
Zareži se kot kreten – pa saj tudi je kreten.
Spet je napeto in Franc se vživi v dogajanje na belem igrišču, ampak naš obleži na hrbtu in se drži za koleno.
Pedri razvajeni! Pojma nimate – par snežink z neba vas čisto zjebe! Jaz bi vam že pokazo, mehkužci!!!
Obrnem se na petah in se vrnem za štedilnik. Štedilnik!
Nikakor si nisem predstavljala, da bom delala za dva in da bom doma zreducirana na plehko gospodinjo, priklenjeno na štedilnik. Mogoče bi postala še zasvojenka z mehiškimi telenovelami, če ne bi bil daljinec kot del telesa priraščen na Francovo roko.
Pa pizda, kaj je to?! zakriči Franc.
Kaj je že spet?!
Pasja dlaka, jebemti! V moji večerji!!! Kaj misliš, da sem prašič, da morm požret čisto vse, kaj mi fukneš na krožnik, porkamadona?! Vse dlake ji bom spopipo, prekleti pizdi bolhasti!!! Bejži mi s tem!
Zlatka ni nič kriva! Daj sem!!
Ne, jaz sem kriv, alkaj?
Jezno zgrabim krožnik in se napotim nazaj v kuhinjo.
Majo gospod še mogoče kako posebno željo?
Pir mi prinesi!!!
Krožnik zaženem v korito in čudež je, da je ostal cel. Iz hladilnika pograbim pločevinko, jo dobro pretresem in mu jo zabrišem v vamp, da zaječi od bolečine. Presenečeno me pogleda.
Kaj si nora ti?!
Ja! Sem!
Si!
Ja, nora sem, ker te prenašam, luzerja nesposobnega! Ne misli, da te bom še dolgo gledala brez službe!
Ha! Dolžna si poskrbet za partnerja, ki nima sredstev!
Ja, za partnerja, ne pa za parazita, ki me zažira, do mene pa ne čuti nič!! Lubčeka si bom dobla!!!
Franc ostane brez teksta. Požre slino in povesi pogled proti pločevinki, ki jo ima med nogami.
Odpri si, kaj čakaš?!
Franc potegne obroček in pivo eksplodira, pena, ki izbruhne, pa ga stušira po obrazu, majici in gatah. Panično liže pločevinko in sesa polzečo brozgo, jaz pa se zlobno zarežim, obrnem na petah, odkorakam v kopalnico in si na hitro popravim pramen las, ki mi pada čez obraz in za trenutek se mi zazdi, da sploh še nisem za staro železo. Da bi moral živeti nekje nekdo, ki bi me znal ceniti in imeti rad zaradi tega, kar sem v resnici. Nekdo, ki bi mu lahko vračala, ne pa zgolj dajala.
Na hitro se preoblečem in nevsiljivo namažem.
Francov krik – nekdo je očitno končno dal jebeni gol – me za trenutek zdrami.
Lase si spnem v rep, ki mu je bil včasih tako všeč ("ker odkriva tvoj čudoviti vrat"), iz predsobe pokličem Zlatko in jazbečarka, ki je komaj čakala, kdaj se bom spomnila, da jo peljem ven, se zapodi med moje noge – in je tudi edina, ki se še kdaj zapodi med moje noge.
Kam te greš?
Vstal je od televizora! Zanima ga, kam grem!
Kaka te si?
Taka ko vedno! Če bi seveda ti kdaj pogledo, ampak zaradi televizora ne moreš. Grema, Zlatka!
Kam?
Kaj te briga ...
Čuj, pazi se!
Tam maš svoj fuzbal, pa me pusti pri miru!
Če je konec polčasa ...

Ulica je prazna. Noč je hladna in mirna. Zadnjih nekaj dni je naletaval sneg, zato je mesto pokrito s čudovito belo odejo. Zlatko počasi spustim na sneg. Na svojih kratkih nogah skaklja in za sabo pušča drobcene sledi.
Sklonim se k tlom, poberem sneg in naredim kepo. Zaženem jo v prometni znak in na ustih mi zaigra (po mojem) nagajivi nasmeh. Občutek svobode me preplavi po vsem telesu. Kratkotrajni občutek sreče.
Sama. Vsaj za nekaj trenutkov. Brez zavaljenega debila, ki ljubi samo pivo in teve. Neprecenljivo! V življenju si gotovo zaslužim kaj več kot to ...?
Dahnem v dlani, da bi si jih zagrela z vročo sapo. Stopam počasi in sneg mi škripa pod nogami. Zlatka navdušeno teka pred mano in se vsake toliko ozre nazaj, če ji še sledim. Tišina. Povsod ...
Nenadoma nočni mir zmoti ženski krik. Stisne me pri srcu. Ozrem se naokoli. Nikjer nikogar.
Zlatka!
S strehe na drugi strani ceste se usuje sneg. Zakaj nisem raje ostala doma? Pri Francu.
V tistem noč še enkrat prereže krik.
Ampak to ni krik ženske, ki se boji za življenje. Bolj krik ženske, ki ..., ki ...
Ne upam si dokončati misli. Franc se me je nazadnje dotaknil pred več kot pol leta. Če sem se mu slučajno prikradla za hrbtom in ga požgečkala za ušesom, me je samo z odporom pogledal in se otresel moje tople dlani ... Edina stvar, ki jo ima Franc rad, čisto zares rad, je televizor, kot da je poročen z njim.
In pa pivo.

Pridušeni glasovi, ki prihajajo iz stanovanj pritegnejo mojo pozornost. Ne vidim ljudi, ki se pogovarjajo, so pa toliko glasni, da jih vseeno razločno slišim. In glasovi so prijetni. Sama se ne znam več pogovarjati. Z Zlatko v naročju s počasnimi koraki stopam skozi noč.
Eno izmed oken je kljub mrazu samo priprto. Sliši se zadovoljni ženski smeh, smeh ženske, ki je še pred nekaj trenutki kričala. Vse druge glasove izključim in z vso pozornostjo prisluhnem ženskemu in moškemu glasu, ki se razlivata skoz priprto okno.
Ljubim te, reče moški.
Ljubim te, odvrne ženska in jaz zraven odpiram usta. Tega ne rečem Francu. Sploh ne. Predstavljam si ... svetlolasca, pol mlajšega od mene. Sedi za mizo. Nasproti mene. Njegove oči žarijo v plešoči svetlobi sveče. Res se je potrudil, da je skuhal nekaj, česar ne znam niti prav izgovoriti.
Z dlanjo mi gre skozi lase in me poljubi na lice. Zaprem oči. Njegove ustnice nežno zlezejo proti mojim.
Potem se odmakne in ko odprem oči, me zaslepi njegov nasmeh. Zakrijem si oči in ga prosim, naj zapre usta, da ne dobim snežne slepote, on pa se nasmehne še bolj na široko.
Glasova moškega in ženske potihneta. Je kaj narobe?
Zakaj nič ne rečeš? ga vprašam, svetlolasec pa me nemo gleda v oči. Njegov obraz je otožen. Vstane in se nagne čez mizo.
Barbara, mi dahne v uho. Poljubi me na vrat.
Vstane in položi iglo na ploščo, me prime za roko in zavrti po sobi. Počutim se lahko, lahko ...
Tista dva zgoraj sta še kar tiho, Zlatka se navdušeno valja po snegu in se ne meni za ves svet,
jaz pa zaplešem s svetlolascem, moja glava počiva na njegovem ramenu in nekaj mi šepne na uho. Nekaj lepega ...
Ženska zgoraj zakriči – preliv: s svetlolascem sva v trenutku v spalnici. Gola. Njegova roka se nežno sprehodi čez moje valovite obline.
Tvoje telo ... je prava umetnina, pravi.
Postane mi nerodno. Z dlanjo se sprehodim po riti.
Debela sem ...
Ne nori, čudovita si. Res, reče svetlolasec (in misli čisto resno). Poklekne pred mano in me začne poljubljati po trebuhu. Pobožam ga po valovitih gostih laseh. Vstane z nabreklo batino, sede na posteljo in si me vzame na kolena. Pogladi me po prsih, ki pa so še vedno čvrste in lepo napete. Pove mi, da sem v njegovih očeh najlepša ženska na svetu.
Nasmehnem se mu, ga poljubim na čelo in ga uščipnem v bradavičko.
Položi me na posteljo in počasi leže name.
V mojem srcu ne bo nikoli prostora za kogar koli razen tebe ... Pa že ti delaš tu not gužvo. Ti si najčudovitejše bitje na svetu.
Ob teh besedah se skoraj stopim in si ga močno privijem k prsim.

Še enkrat, reče ženska zgoraj s prosečim glasom.
It moram, reče tip. Stara me čaka.
Samo še enkrat ...
Moški ne reče nič. Oklenem se vrvice in potegnem Zlatko k sebi.
Prosiiim, rečeva obe naenkrat.
Dobro, naj ti bo. Enkrat. Samo pol pa res morm it.
Svetlolasec je še vedno na meni. Moje telo lebdi, dviga se k zvezdam. Moji nohti orjejo po njegovem gladkem hrbtu. Po vsem telesu me božajo zvezde. Vsakič ko zaokroži z boki, jih je več. V glavi začutim prijetno vrtoglavico ...
Odpirajo se mi vrata v raj. Najrajši bi zakri– ...!
???
Z dlanjo si zakrijem usta. Predaleč me je zaneslo.
Okno zgoraj se odpre na stežaj in ven pogleda moški. Potegnem se za vogal.
Kdo je?! zavpije moški.
Zlatka ga nahruli, potegnem jo k sebi.
Niti od daleč ni podoben mojemu svetlolascu. Plešast in z ogromnim nosom. Prasec, ki vara ženo. Pravzaprav bi še k Francu lažje pristavila pridevnik "lep" ...
Policijo bom poklico!!!
Kdo je bil? vpraša ženska, ki se mu privije za hrbet.
Ma ne vem, pretemno je ... Kaki perverzni prasec! Al pa je stara spet poslala koga, da mi sledi!
Okno se zapre.
Počakam, da mine nekaj trenutkov in da se mi umiri srčni utrip. Potem poberem Zlatko v naročje in se poženem proti domu. Čeprav mi je po eni strani nerodno, sem hkrati zadovoljna ...

Dvigalo je v šestem nadstropju in ne kaže namena, da bi se spustilo dol in me odneslo v četrto nadstropje. Vzdihnem in se z Zlatko peš odpravim gor. V drugem nadstropju nekdo sedi na stopnicah.
Dober večer, reče svetlolasec, podoben tistemu mojemu od prej ... Pravzaprav je že dobro jutro, se nasmehne.
Zlatka ga hiti pozdravljat, zato jo potegnem in vzamem v naročje.
Novi sosed sem. Danes sem se priselil sem. Ravnokar sem spravo vse stvari, zdaj si pa lahko eno v miru privoščim, reče in pokaže cigareto.
Dobro jutro, je vse, kar odvrnem, z Zlatko v naročju se prerinem mimo njega, odhitim gor in se ustavim šele pred vrati stanovanja v tretjem nadstropju.
No, pa lep preostanek noči, še slišim od spodaj, potem pa tudi svetlolasec izgine v svoje stanovanje.
Trenutek počakam, potem odklenem vrata in previdno obrnem kljuko. Zlatko spustim na tla.
V dnevni sobi televizor bliska v prazno, programa je že zdavnaj konec. Franc spi v naslanjaču s cigareto v ustih, glava mu visi postrani in iz kotička ustnic se mu cedi slina.
Kanček pepela mu pade na prsi in osmodi dlake.