Tatovi koles

Jebemtimater tatinsko! je edini stavek, ki mi pade na pamet, ko ugotovim, da mi je en kreten spizdil kolo izpred pošte. Za mano alarm, iz daljave se slišijo sirene, jaz pa sem nazadnje tekel enkrat v srednji šoli, se mi zdi.

In takrat nisem imel polne torbe keša v roki …

In lažne pištole v drugi roki. Ampak stvari se včasih zgodijo hitro. Časa za razmišljanje ni - z leve se izza ovinka prikaže policijski kombi, zato se poženem desno. Začudeni ali prestrašeni pešci se mi umikajo.

Na prvem križišču zavijem desno, med dvema blokoma levo na vzporedno stransko cesto in naprej proti koncu blokovskega naselja. Pištolo zatlačim zadaj za pas in si z obraza potegnem masko, ki jo vržem v koš za smeti. Na malem dvorišču, obdanem z bloki, se ustavim, da bi zajel zrak.

Stoj!

Otrpnem. Nemogoče, da bi me kar tako dobili.

Odloži torbo pa roke gor!

Ubogam ga. Počasi se obrnem. Nobenega policijskega avta, nobenega policaja. Samo razklopotan stari golf, za odprtimi vrati pa čepi zamaskiran tip, ki skoz spuščeno šipo meri s pištolo proti meni.

Počasi dvigni torbo, reče.

Malo prej si reko, naj jo odložim?!

Nea bodi brihtn! Dvigni torbo in jo prinesi na sredino, potem pa se premakni nazaj, če nočeš, da se malemu kaj zgodi!

Malemu?!

V tistem opazim, da na zadnjem sedežu nekdo sedi. V kakšen film sem zdaj padel?

Kaki mali? Pojma nimam, o čem govoriš!

Nea se zajebavam! Odloži torbo na sredino, jaz spustim malega in vsi gremo lepo vsak svojo pot, ko da se ne bi nikol vidli, okej? Resno mislim, do zdaj je zgubo samo prst, ker ste misli, da se zajebavam - da ne bo zdaj še življenje!

Pizda, psiho resno misli. Kaj zdaj?

Okej, okej, rečem.

Počasi se sklonim, z desno roko poberem torbo, levo pa molim v zrak. Počasi se premikam naprej, torbo odložim, kjer je želel, in spet dvignem roko kvišku.

Poslušaj, to je napaka, znova poskušam razložiti. Ne vem, kdo je mulc, ampak jaz nimam nič … Z nekom si me zamenjo, prisežem. Ta dnar tukaj - pokažem na torbo in se, kreten, ugriznem v jezik, ker je bil hitrejši od pameti.

Na levi strani je smetnjak, ampak ne verjamem, da sem zadosti hiter.

Jebe se meni! sikne zamaskirani tip. Bejži stran od torbe!

Naredim par korakov nazaj.

Še!

Zavijem z očmi in se odmaknem nazaj, kjer sem bil na začetku. Tip odpre zadnja vrata in ukaže malemu, naj izstopi. Zgrabi ga nad komolcem in ga premika pred sabo, še vedno v čepečem položaju, proti torbi in pri tem ves čas s pištolo živčno meri vame.

Ko doseže torbo, vstane in se požene v avto, mali pa se me oklene in bruhne v jok. Tip spelje in mi s privoščljivim nasmehom skozi odprto okno pokaže sredinec.

Mali ima obvezano roko - pošast mu je dejansko odrezala prst. Sklonim se k njemu.

Kak ti je ime, pubec?

Mali samo hlipa in od vsega, kar je preživel, ne zmore spraviti skupaj niti besede.

No, no, umiri se … Zdaj je konec!

Nikoli nisem trdil, da znam z otroki …

Kje stanuješ?

Mali me samo gleda in postane mi jasno, da si z njim ne bom mogel pomagati. Mogoče bi ga moral peljati na poli-

V tistem se zasliši cviljenje gum in na mestu, kjer je pred nekaj trenutki stal golf, se ustavi policijski avto.

Piz- …

Zadržim se, ker ne preklinjam pred otroki. Zgrabim ga za jakno in ga potegnem s sabo za smetnjak. Mogoče bi pa prej bil dovolj hiter in bi se vsemu temu sranju lahko izognil?

Iz avta skočita dva policaja, voznik zavzame položaj za odprtimi vrati (s prejšnjim tipom očitno obožujeta iste filme), sovoznik pa se zakotali po tleh in obleži, naslonjen na komolce. Prek muhe me srepo opazuje z enim odprtim očesom.

Spusti malega! TAKOJ!

Pa dobro, pa kaj je danes? Kdaj sem se iz nekompetentnega poštnega roparja spremenil v ugrabitelja?

Ni šans! Potem me bosta pospravila kot otroško sobo - mali je edina garancija, da se živ izmažem iz tega sranja! Misli! Misli!!!

Ni govora! zavpijem. Če nočeta, da se mulcu kaj zgodi, se lepo spravita v avto in spokajta! Spusto ga bom, ko vaju več ne vidim, če ne …

Policaja se spogledata, češ kaj zdaj?

Resno mislim! rečem in malega stisnem za obvezano roko, da glasno zajoče. Sori, mali.

Ne, ne - stojta! se zasliši tretji glas za njima. Iz avta izstopi tip z retro športno torbo.

Bom jaz, bom jaz, reče. Počasi in previdno stopa proti sredini: Tu je denar, kot ste zahtevali - odšteli smo deset jurjev za prst, ki ste ga odsekali, sicer pa je tu notri točno devetdeset tisoč evrov. Torbo bom odložo tu - s prstom pokaže na tla - pol pa se bom pomakno dva koraka nazaj.

Vi pa, nadaljuje, pripeljite sem otroka in se premaknite dva koraka nazaj.

Ti boš meni ukazoval, ja! Spusti torbo pa se spokaj nazaj v avto. Ko bom mel dnar v rokah dobiš malega, nič prej!

Pa nea morte tak! protestira tip.

Bi rad malega nazaj?

Še enkrat stisnem mulčkovo roko. Tip pogoltne slino, nejevoljno odloži torbo in se počasi premika nazaj proti avtu. Policaja samo opazujeta in ne vesta, kaj naj. Pokaže jima, naj sedeta v avto, sam pa sede na zadnji sedež. Nekaj trenutkov se dogovarjajo, potem zaprejo vrata in se počasi odpeljejo proti izvozu z dvorišča. Še dobro, ker me je potrpljenje že zdavnaj minilo. Otroka pospremim proti torbi, mu pomežiknem - Vse bo vrei, pubec! - in ga spustim. Krčevito se oklenem torbe, se poženem v nasprotni smeri proti podhodu in se znova spustim v tek stoletja.

Izbiram najbolj stranske ulice, tečem kot zmešan in med tekom slačim vrhnjo obleko - gornji del trenirke zaženem čez ograjo zelenice ene od hiš, hlače stlačim v koš za smeti, kapo z luknjami za oči pa v reko. Ko sem znova na glavni cesti, ne ustrezam več opisu osumljenca in začnem stopati s hitrostjo pešca. Zavijem v prvo nakupovalno središče, kjer na blagajni kupim samo eko vrečko (saj nisem kriminalec), s katero nameravam denar odnesti domov, kot je bilo predvideno v načrtu A.

Vsake toliko se od zunaj zasliši policijska sirena, najbrž že pripravljajo blokade, da bi dobili poštnega roparja v trenirki z retro športno torbo in volneno kapo z luknjicami za oči in brezsrčnega ugrabitelja, ki otrokom reže prste, v popolnoma enakem slogu, medtem ko se bo tip v bermudah in z okolju prijazno nakupovalno vrečko brez skrbi sprehodil, kamor ga je volja.

Zaklenem se na stranišče in odprem torbo. Ko pograbim prvi šop bankovcev, me skoraj kap - torba je nabito polna šopov časopisnega papirja!

Pizda ti mat- …!

Za trenutek se mi stemni pred očmi, potem torbo in eko vrečko stlačim v koš in si umijem obraz. Pokažem s prstom na idiota, ki me gleda iz ogledala: Ti … Ti, idiot!

Zapustim stranišče in se s hitrimi koraki odpravim proti izhodu iz centra, zunaj pa mi skoraj padejo oči iz jamic: pred vrati je parkiran moj bicikel. Sedem za najbližjo mizo na vrtu kafiča, ki se drži nakupovalnega središča. Počakal bom na tipa, ki mi ga je sunil in mu razložil par stvari o spoštovanju tuje lastnine in o zaupanju …

Vlko točeno, zavpijem čez hrup policijskih siren simpatični natakarici v odgovor na vprašanje, kaj bom.

Dorian na slikah

Spet eden tistih dni, ki jih preživim v glavnem sede z nogami na mizi – živčno prelagam klobuk iz ene roke v drugo in se prepričujem, naj ne vstanem in odidem iz pisarne, čeprav še ni konec uradnih ur in čeprav bi mi nov naročnik še kako prav prišel ... A ga ni.

Nihče ne pride naokoli, telefon ne zvoni, nič: vstaneš, natakneš klobuk, zakleneš in greš k Bobiju na viski ali dva, ki ju bo vpisal v zvezek, tretjega ti mogoče časti ...

Pred vrati se prikaže silhueta. Potrka.

Noge potegnem z mize, odložim klobuk, se odkašljam in rečem Naprej!

Dober večer. Ste še odprti?

Seveda, kar naprej! Izvolite, pokažem na stol nasproti mene.

Ada Bogataj, se predstavi, ne da bi sedla.

Ada Bogataj, lokalna tajkunka, polovico bogastva je podedovala po prvem možu, drugo polovico pa je pridelala čisto sama s poslovnimi akrobacijami, nikoli odplačanimi krediti in podkupninami … Tako o njej mediji.

Peter, se predstavim, vstanem in ji ponudim roko.

Baba je kljub letom videti osupljiva.

Ne bom vam kradla časa, detektiv, tukaj – na mizo položi večjo pisemsko ovojnico – je vse, kar rabite. Mož me vara, vi pa odkrijte, s kom!

Sedem in odprem ovojnico. Tipa poznam ...

In kaj nameravate, ko odkrijem, s kom?

S tem se bova ukvarjala, ko boste tako daleč, obljubljam pa, da boste bogato poplačani!

Slike pospravim nazaj v kuverto.

Bogato! ponovi.

* * *

Bobijeva luknja je napol prazna ... Kakšen drug dan bi se mi zdela napol polna. Slabo osvetljena in z glasbo, ki je preglasna za razmišljanje, je pravi kraj, kjer se lahko izgubiš ali skriješ pred vsem. Tudi pred zakonom ... Naslonim se na šank, poleg komolca parkiram klobuk in Bobiju pokažem dva prsta. Pokima in, medtem ko poči kozarec na šank, vrže vanj štiri kocke leda in nalije dvojno dozo džeka, z očmi poskeniram prostor. Ni ga še.

Izvoli, detektiv.

Klobuk in plašč izdajata na prvo žogo, s čim se ukvarjam, tudi če se ne bi, ampak tak imidž mi ustreza. Mogoče sem v otroštvu pogledal preveč črnobelih filmov, a me vsaj z mestnimi frajerji, sinovi prisesancev na strankarska korita nihče niti po pomoti ne more zamenjati.

Hvala, Bobi. Mirno je danes, ne?

Maaa ... Saj je vedno. Ni še prava ura.

Iz žepa izbrskam telefon. Ni neodgovorjenega klica niti sporočila.

Je bil Dorian kaj tukaj?

Bobi odkima.

Še enkrat se sprehodim skozi fotografije, ki mi jih je dala Ada. Na eni je na zadnji strani napisan naslov.

Še enkrat, Bobi, rečem in jih stlačim nazaj v plašč.

Prostor se počasi polni. Nekaj je parov, drugi so sami kot jaz.

Prazen kozarec odložim na šank in pomignem Bobiju.

Napiši mi!

Kaj?

Ti plačam naslednjič!

Jebi se, Peter, sikne in pograbi kozarec.

* * *

Parkiram malo stran od naslova, ki mi ga je dala Ada. Ugasnem motor, do polovice odprem šipo in se udobno namestim – cel blok in večji del ulice imam pod nadzorom.

Čez precej časa se iz daljave zaslišijo koraki. V vzvratnem ogledalu zagledam moškega s slik. Potegnem se v sedež, a ne pogleda v mojo smer. Počasi koraka proti bloku. Izgine skozi vhodna vrata.

Izstopim iz avta, karseda tiho zaprem vrata in stečem čez cesto.

Luč na hodniku še sveti in na vrhu stopnic slišim njegove korake.

Komaj slišno stopam navzgor, ko se v vratih obrne ključ. Ko se vrata zaprejo, se poženem navzgor. Ustavim se pri prvih vratih in se nežno naslonim na kljuko. Zaklenjena so. Stopim do drugih, a se tudi ta ne dajo odpreti. Poskusim pri tretjih, ki so odklenjena, in jih počasi porinem naprej, luč na hodniku ugasne.

Obstanem in nekaj trenutkov čakam, da se mi oči navadijo na temo. Na stranišču se zasliši voda in vrata se odprejo – svetloba se razlije po predsobi.

Vstopi, detektiv, reče moški s slike.

Dorian, rečem.

Dorian zapre vrata za mano, sezujem se, vstopim v kuhinjo in sedem.

Ozrem se po stanovanju: Kul plac!

Boš kaj spil?

Pokimam. Iz zmrzovalnika potegne nekaj kock leda in s kozarcem izgine v dnevni sobi. Potem pred mene poči viski.

Uživaj ... reče in se odpravi v kopalnico.

Naredim hlasten požirek.

* * *

Iz kopalnice pride z brisačo okoli riti, mi vzame prazen kozarec iz roke in me pelje v spalnico. Porine me, da s hrbtom pristanem na postelji, pusti, da mu brisača zleze z riti in sede name. Začne mi odpenjati gumbe na srajci in hlačah, čeprav nisem slekel plašča.

Nehat bova morala, rečem, a me ignorira. Izpod postelje potegne štiri rdeče trakove.

Danes je bla pri meni v pisarni ... rečem.

Okoli leve roke mi zaveže en konec traku, drugega pa na rešetko na postelji.

Ada, me čuješ? vprašam, on pa ponovi postopek z desno roko.

Z riti mi potegne hlače in mi začne vezati noge na noge postelje.

Ada me je najela, da odkrijem, s kom jo varaš!

Ne zmeni se za moje besede, ampak se mi začne igrati s kurcem. Ko se mi prisesa nanj, se mi začne bliskati pred očmi in glava je vedno težja.

Kaj ... kaj si mi dal v pijačo?

* * *

Nimam občutka, kako dolgo sem bil v temi, a pogovor med moškim in žensko me povleče nazaj v resničnost. Glavo bi v tem trenutku z lahkoto pogrešal.

Ko se premaknem, pod mano zašumi podlaga iz polivinila.

Dorian?

Njegova zamegljena postava je vedno večja. Vgrizne me v uho.

Dobro jutro, Peter, si dobro spal?

Ko ubit ... Kaj si mi dal v viski, Dorian?

Nič takega, dragec, zgledal si, ko da ti ne bi škodlo, če bi malo odsmrčal.

Dorian, Ada ve ...

Pšššš, mi položi kazalec na ustnice ... Ne naprezaj se, vse bo okej.

Dorian, ti ne razumeš – Ada – auuuu, moja glava ...

Božček, Pero, ne se matrat ... Ti samo v miru leži, pa bo hitro vsega konec.

Kak to misliš ... konec?

S težavo dvignem glavo in pogledam zamegljen prostor – še vedno zvezan in napol slečen – pri vratih stoji ženska. Znana ženska.

Glej, Peter, kot sam veš, je Ada začela nekaj sumit. Bla je pripravljena najet detektiva, tebe, da bi prišla do informacije, s kom skačem čez plot, kar je pravzaprav hecno, morš priznat.

Natakne si rokavice iz lateksa. Vrat se mi začne tresti in glava mi pade na blazino.

Za umret hecno, rečem.

No, in zato je bla pripravljena ... plačat lepo cifro. In razmišlal sem ...

Na tleh začne rožljati s kovinskimi predmeti.

... zakaj bi Ada plačevala nekomu tretjemu, zakaj bi metala denar stran?

Med orodjem je očitno našel tisto, ki ga namerava uporabiti.

Pa sem ji reko: Ada, lubica, kaj pa, če ti jaz pomagam odkrit, kdo to je, bi dala ta denar meni?

Dorian mi sede na trebuh s hrbtom proti meni.

In ne boš verjel, reče in se obrne proti meni, Ada je bla za! Ada me ma rada, ne lubica?

Ada se zareži.

Pleme

Zajebano je bit superjunak! Skačeš s strehe na streho, letaš po zraku, razmetavaš kriminalce, tvegaš glavo, da rešuješ življenja in tisto malo premoženja folku, ki ti na koncu niti hvala ne reče, razumeš ...

S tresočo roko ponese čik k ustom, hlastno potegne in si popravi lase nazaj – s to frizuro in brado je bolj podoben Jezusu kot Batmanu.

Pol pa se še policaji spravijo na tebe ... V oklepih, z vodnimi topovi, s helikopterji, solzivcem ...

Boš prestavo? vprašam.

Sem jaz na vrsti?

Pokimam.

Zazre se v šahovnico in ocenjuje položaj. Medtem ko je “podoživljal” svoje junaške dosežke, sem mu kralja stisnil v kot in zdaj me prav zanima, kako se bo izvlekel. Če seveda ne bo skočil na streho.

Zajebano je ... Pa skrivat morš pravo identiteto. Pred svojimi ... starši, partnerji, otroci.

Dotakne se kralja, pa spet potegne roko k sebi.

Pobili so jih, jebemti, ko sem mel dvanajst let. Moje starše. Takrat se je vse skupaj začelo. Spal sem, ko se je zgodlo. Zato zdaj sploh ne zaspim več. Ponoči se največ dogaja. Barabe prilezejo na plano. Ampak jaz sem ponavadi hitrejši. Vedno preprečim sranje, če se le da. Razen, če se ne da ...

Brez razloga prestavi kmeta.

Vedno?

Vedno!

In od dvanajstega leta ne spiš več?

Nikoli!

Mat, rečem. Mogoče ti ne bi škodlo, če bi malo odsmrčal, ha?

Oči mu nevarno zasijejo in obraz mu rdeče zažari. Počasi se pomaknem nazaj s stolom vred, preden skoči name.

Sestra? Sestra?!

* * *

Še bolj zajebano pa je bit pajkan ...

Pogled na bolnico, ki je v vzvratnem ogledalu vedno manjša, je osvobajajoč, misel, da se bom moral spet vrniti, pa me žre – in to na zadnji dan v letu. Iz žepa izbrskam telefon.

Komandir, rečem in zasliši se zvonjenje. Nastavim na prostoročno in traja celo večnost, da dvigne.

Je kaj novega?

A-a, odkimam. Ne vem, al se dela al pa je res totalno zjeban ... Veš, kake stresa – ko da je Betmen, pizda. Nikamor ne pridem.

Glej, to me sploh ne zanima. Hočem informacije, hočem imena, hočem kar koli, samo da zašijemo kurca in njegove, naj ovce vidijo, kaj jih doleti če jebejo Župana!

Ampak ...

Nič ampak, dobro veš, od kod denar za plače – tudi tvojo, če si pozabo! Ne telefoniraj, ko voziš!

Ampak ... – iz telefona se zasliši tu-tu – zavezani smo resnici in pravici!

Pred Zidom upočasnim, da me varnostniki opazijo. Moj avto že poznajo, zato je dovolj, da upočasnim, pomežiknem z lučmi in mi odprejo vrata.

Jebeš Mesto ...

* * *

Vse skupaj se je začelo pred letom dni. Župan je razpizdil množice z arogantnimi, nebo vpijočimi korupcijskimi aferami in zvezdniškimi nastopi v javnosti. Vsi so bili na cestah. Dopovedovali so mu, da je gotov, da ga nočemo, da naj spoka in spizdi nekam, kjer jim ga ne bo treba gledati. Hoteli so druge, nove obraze, ne pa starih riti, ki si med sabo izmenjujejo stolčke.

Ko jih je označil za vstajo zombijev, je kazalo, da se bodo protesti razvili v revolucijo, vsakič jih je bilo več, a je bilo več tudi ... nas – vodni topovi, oklepi, konji, helikopterji, solzivec ...

Župan se je za nekaj časa potuhnil, medtem ko smo mi z glavami odbijali granitne kocke, za nekaj časa je spustil naprej druge ljudi in počakal, da se ljudstvo pomiri, potem pa se je vrnil. Znova je zavladala apatija, ljudje so videli, da niso dosegli nič, začeli so tolerirati njegovo obnašanje, nekateri pa so se odselili drugam.

Profesor Vladimir se ni odselil. Nekaj mesecev je zaradi obtožbe organiziranja protestov preživel v zaporu in na družbeno koristnem delu. Svoje študente je spodbujal k aktivnemu državljanstvu, prek socialnih omrežij je pozival k uporu, pisal blog, s katerim je moril Župana in mestne svetnike, in organiziral posamične gverilske akcije. Seveda je bil podvržen nenehnemu nadzoru, grozili pa so celo njegovi družini. Žena ni dolgo zdržala, spakirala je, pobrala otroke in šla. Vrgli so ga iz službe in v kratkem času zaradi nezmožnosti plačevanja kredita in položnic tudi iz stanovanja. Ga je to ustavilo? Ga je kurac.

Slekel se je do nagega in s transparentom "Gola resnica – nimam kaj zgubit!" postaval pred mestno hišo. Nihče ga ni jemal resno, a počasi se mu je pridružilo kar nekaj moških in žensk s podobno usodo – nekateri so bili brezdomci že prej, druge so zaradi nesrečnih razmer zmetali na cesto. Ker niso imeli kaj izgubiti, so tudi sami odvrgli cunje in se s podobnimi transparenti postavili poleg Vladimirja – "Boli nas kurac, nič nam ne morete!", "Lahko mi poljubiš rit, Župan!" in podobno.

To so bili zadnji obupni poskusi obuditve protestniškega gibanja, ki pa ni doseglo rezultatov v obliki stranke, ampak samo radovedne poglede.

Župan je imel počasi dovolj tega, da so najlepše Mesto na svetu začeli prepljavljati nudisti, zato jih je nasilno razgnal, čez noč ogradil mestno hišo in postavil oklepne policijske enote. Vladimir je moral spremeniti taktiko.

Tovariši in tovarišice, je oznanil slovesno. Čas je, da se naše gibanje vrne h koreninam! Stvar moramo vzet v svoje roke – nihče nam ne bo nič dal! A nam tud nič več ne morejo vzet!

Razložil jim je, kako on vidi njihovo gibanje in predlagal, da se naselijo v jamah izven mesta, da zaživijo od tega, kar jim ponuja narava. Težava je bila v tem, da se je bližala zima in narava ni imela kaj dosti ponuditi. Ustrezno so prilagodili strategijo – v Mestu bodo od tistih, ki so jih spravili v ta položaj, jemali samo tisto, kar jim pripada, in se s plenom vračali v svoja skrivališča.

Pobirali so od mestnih svetnikov, barabinskih poslovnežev, bančnikov, ... ki so kmalu imeli vsega dovolj in so od Župana in policije zahtevali, da varujejo njihove interese in zasebnost pred divjim plenilskim plemenom.

Župan je čez noč okoli Mesta postavil zid in ga dobro zavaroval z varnostniki in kamerami. Preden so položili zadnjo opeko, se je Plemenu že pridružilo večje število ljudi. Tu in tam jim je uspelo vstopiti v Mesto ali pa koga "razlastiti" zunaj njega.

Ampak Vladimir je bil vodja v pravem pomenu besede – ni ukazoval, ampak navdihoval. In bil je vedno na čelu, ne v varnem zavetju. Baje je bil tudi izjemno obdarjen, a to so bile nepreverjene govorice.

Človek, s katerim sem po službeni dolžnosti danes ne vem kolikič že igral šah, ni dajal nobenega vtisa velike legende ...

* * *

Potreboval sem pijačo. Po večdnevnem igranju norca hočeš nočeš počasi postajaš nor. Komandir me drka, da mora biti primer zaključen s kaznijo, ki bo drugim zgled, Župan pa izpade zmagovalec. Pa nisem zato postal policaj, jebemti.

V temnem kotu kafiča razprostrem beležke in knjigo "Gola resnica – komu vse dopuščamo, da nas nabija v rit?". Prebral sem jo naprej in nazaj, v njej pa Vladimir razlaga stanje v družbi na globalni in mikro ravni (Mesto). S prstom kaže na župana in golazen, zbrano okoli njega. Tudi Komandirja. Ti so zakuhali, kar imamo, in ne kaže, da bomo kmalu izplavali ven. Plačujemo seveda mi, nič krivi, nič dolžni – a smo to mirno gledali in nič naredili, da bi preprečili vsa ta podkupovanja, kraje, manipulacije ...

V mnogočem se z njim ne bi mogel bolj strinjati.

Še dobro, da se končno prikaže natakarica, sicer bi začel resno razmišljati, da bi še sam odvrgel cunje in zdirjal ven.

* * *

Globoko vdihnem in izdihnem. Mraz je, da boli, po drugi strani pa občutek, ki osvobaja. In resnica je, da sem vseeno obrnil kakega preveč. Razširim roke in se obrnem okoli osi. Polna luna je, Mesto je mirno, spi. Policaj pod krinko ... Kakšno krinko?

Poženem se in tečem vsaj deset minut. Sredi gozda se ustavim in začnem stopati bolj počasi. Zdi se, kot da bi me po razgretem telesu prebadalo milijon iglic.

V daljavi pred mano poči suha veja.

Obrnem se in počasi stopam nazaj. Pot mi zapreta dva tipa – popolnoma gola.

Roke mi zlezejo ob telesu navzdol v žepe, ki jih ni. Naredim dva, tri korake nazaj, se obrnem in stečem stran, a je tam že gruča nagcev, ki me očitno ne bodo kar tako pustili oditi.

Kaj pa misliš ti, kam greš?

Strogi glas pripada meter in pol visoki prsati bjondi, ki je očitno avtoriteta tod naokoli.

Eeee, v bistvu ...

Zatemnitev.

* * *

Po pljusku ledene vode pridem k sebi, zavezan na stol, da se ne morem premakniti – vse bi dal, da bi se lahko popraskal po jajcih.

O, dobro jutro!

Nič vam ne bom naredo! se zaderem.

Skupina nagcev se začne režati, joškarca se drži smrtno resno.

Bi mi razložo, kaj iščeš tu?

Šou sem na pir ... Potem pa sem se hoto še sprehodit.

Zgodilo se je tako hitro, da ne vem, ali sem prej zaslišal plosk ali začutil bolečino, ampak baba misli resno in dobro tolče.

Sprehodit? S tem?

V roki drži klobčič žice in mikrofon, ki ju imam zmeraj na sebi.

To je blo v avtu, rečem.

Res je blo v avtu, ampak nag si tega nisi mogo namotat na sebe, ne?

Očitno ...

Ne bodi pametn! Zakaj si tukaj? Zakaj si nag, zakaj si ožičen in kaj delaš tukaj? Si govoril z Vladimirom? Je vse v redu z njim?

Hej, hej, počasi malo ... Ne morem niti poslušat tak hitro, kaj šele odgovarjat al pa mislit ... Vse je v redu z njim, razen ...

Ne vem, kaj naj prav rečem, ona pa ne ve, kako naj to razume.

Razen v glavi, odgovorim.

Si bil z njim v bolnici?

Pokimam.

Ne zgledaš bolan.

Nisem. Policaj sem, ji priznam. Na vaši strani sem ...

Malo pomisli in pokima.

Nekaj naših je notri in mamo stik z njim – seveda, odkar je okoli Mesta zid, gre malo težje in od njega trenutno dobivamo konfuzna sporočila, da ne vem, al se dela norega al res postaja nor. Čas pa beži. In kaj nameravaš s tem? pokaže na moje ozvočenje.

To je moje orodje, uporabljal ga bom naprej.

S tem, kar si posnel, mislim!

Moral bi nadaljevat preiskavo ... Komandir je naročil, naj ... rešim primer tako, da bo pizda od Župana v njem izpado pozitivni lik – in jaz organsko ne prenesem tipa! siknem.

Prsata se ozre po ostalih.

In boš?

Ne vem ...

Ne veš?

Ne vem, kaj bote nardili z mano ...

Na ustih ji zaigra nasmeh – pravzaprav sploh ni slaba. Pomigne, naj me odvežejo in se s stolom sparkira pred mano.

Dečki, mislim, da je okej, se jim nasmehne in se spet obrne k meni. Kak je Vladimir? Kdaj si ga nazadnje vido?

Danes, zmignem z rameni in si gladim razbolela zapestja. Mislim, da je okej, razn da govori ... bedarije.

In jutri ga boš spet vido?

Pokimam, da ga bom in to jo spravi v kar dobro voljo.

In boš opravil svoje delo ali boš naredil tisto, kar je prav?

Mislim, da ti je popolnoma jasno, kaj bom.

Preiskoval boš, dragi, preiskoval ... zažvrgoli veselo. Ni časa za načrtovanje, jutri je Praznik!

* * *

Mize so postavljene v obliki črke U, da je na sredini prostor. Če bo kdo zaplesal. Danes se lahko bedi do polnoči. Tudi zdravniška ekipa je praktično kompletna.

Hodniki so okrašeni, restavracija je prijetno osvetljena z barvnimi lučkami in ozvočena. Sestre pripeljejo voziček z juho in krožniki.

Vladimir sedi na sredini – s svojim imidžem in tistimi, ki sedijo zraven njega, je videti kot ena od različic Zadnje večerje. Pravzaprav ni čudno, da privlači sledilce. Čudno je, da so ga dobili. Očitno je imel svojega Judeža ...

Še bo kdo kruh? vpraša in pokima proti meni – Velemojster? Ti?

Počasi vstanem in se mu približam. Tipu, ki sedi na njegovi desni, pokima, naj mi napravi prostor.

Sedi ...

Zdaj ima v glasu neko hipnotično kakovost, ki ti le stežka dopušča, da rečeš ne.

Moj krožnik je tam, pokažem na svoj prostor.

Sedi!

Kaj pa ...? Z glavo pokimam proti tipu, ki stoji zraven.

S kretnjo mu pokaže, naj gre, tip pokima in se spravi na moj prostor.

Si v redu spal? me vpraša.

Prosim?

Pogled, ki me sprašuje, če mislim, da je idiot.

Pokimam.

V redu sem spal.

Dobro! Danes moraš bit spočit.

V tistem se zasliši cviljenje mikrofona, nekdo se odkašlja in stestira zvok: Ena, dva, ena, dva ...

Psihiater se odkašlja in dahne v mikrofon: Dober večer, dragi moji! Kot veste, se staro leto poslavlja in danes ste lahko izjemoma dalj časa pokonci. Poveselili se bomo in skupaj dočakali novo leto! Naj bo to leto leto sprememb na bolje!

O, bo-bo! navdušeno zavpije Vladimir in vsi zaploskajo.

Se razume! prikima doktor. Predlagam, da se lotite juhe, da se ne ohladi. Potem sledi kratek predah, sestre so vam pripravile program – z roko pokaže na četico sester, ki stoji ob strani – potem pa sledi glavna jed in sladica. Po večerji se bomo skupaj poveselili, zaplesali in si na koncu privočili ognjemet!

Bomo, bomo!!! navdušeno zavpije Vladimir in začne ploskati. Vsi znova zaploskajo z njim.

Si posnel to? me vpraša.

Kaj?! se začudim in potipam mikrofon pod srajco.

Ne odgovori mi, ampak se hlastno loti juhe.

Sestre so naštudirale otroško božično predstavo in poskakujejo gor in dol po prostoru, oblečene v božičke, škrate in jelenčke. To mi bo Komandir še plačal!

Vladimir me vsake toliko dregne in pomežikne proti puncam – saj niso slabe, ampak ljubše so mi v svoji resnični vlogi. Trenutno me ima, da bi prosil za tablete.

Po glavni jedi se pred mikrofonom znova prikaže doktor. Kozarec vina, ki ga drži v roki, postavi pred mikrofon in z nohti potrka po njem, da bi vzbudil pozornost.

Prosim za posluh!

Vse oči v prostoru se obrnejo k njemu, vsa ušesa pozorno pričakujejo, kaj bo povedal.

Dragi moji, počasi se večer izteka – čez deset minut bo polnoč in leta bo konec. Nazdravimo, jaz z vinom, vi zaradi tablet samo z vodo, ampak nazdravlja se z ljudmi, ne s pijačo, ne?

Vladimir zdaj deluje mirno in mršči obrvi.

Vsem skupaj, nadaljuje doktor, vsem skupaj želim srečno, veselo, predvsem pa ZDRAVO novo ...

Zdravo?! vpraša Vladimir. ZDRAVO?!!

Vse oči (in ušesa) se zdaj usmerijo vanj.

Naj ti povem nekaj, doktor – nismo bolani MI, ampak VI in ta svet okoli nas, ja?! Krivi smo samo, da smo bli cel cajt tiho in nismo nardili nič, da bi vam preprečli, da nas cel cajt vlečete za jajca!

Vladimir sleče kopalni plašč.

Ampak vsega lepega je enkrat konec, doktor! Zapomni si to!

Vladimir sleče zgornji del pižame, vsi ostali vstanejo in si začnejo slačiti kopalne plašče.

Stisne me – nekaj se dogaja, in tega nisem slutil.

Norišnica, doktor – Vladimir sleče še pižamine hlače in se ustavi pri zadnji mizi, glede legende sem rahlo razočaran – norišnica je tam zunaj, ne tu notri!

Z levo zagrabi stol in ga raztrešči ob mizi – preostanek mu ostane v roki.

In zdaj, bomo mi – zdravi – malo zdravli bolane!!!

S kosom stola mu raztrešči glavo, v tistem se do nagega slečejo še preostali in pograbijo stole, sleče se tudi polovica sester in izbruhne vsesplošni pretep.

Vladimir prihaja proti meni – vstanem in ne vem prav, kaj naj rečem ali naredim.

Sleči se!!!

Kak to misliš "sleči se"?

Glej, kolega, ne misli, da ne vem, da pod tem plaščom nimaš pižame. Moji fantje in punce tukaj so te vidli zvečer odhajat z avtom. Vem tudi, da si osebno obiskal Pleme! Nehaj se pretvarjat, zdaj se boš moral odločit – si z nami al z njimi?!

Nekaj trenutkov se gledava, potem vržem plašč s sebe.

Si posnel vse?

Pokimam in slečem majico in kavbojke.

Vladimiru na obrazu zaigra zmagoslavni nasmešek.

Slečem gate in nogavice in se zravnam.

Vladimir privzdigne obrv, kar si razlagam kot zavist.

Pograbim stol in ga raztreščim ob tleh, da mi v rokah ostane dobro našpičena noga.

No, pa gremo razbit par požrešnih gobcev! zavpije Vladimir in odide iz restavracije in celo Pleme za njim. Pleme pomeni tudi mene. Zunaj se začne ognjemet, v mestu pa obračun ...

* * *

Tako, Komandir, se je zgodila revolucija v Norišnici, ki je – kot ti je že najbrž jasno – zunaj. Glave bodo padale, gobci bodo razbiti, gorelo bo in se razbijalo. Kar ste nam pokradli, bomo tako ali drugače dobili nazaj. Najbrž drugače!

Oba veva, kam spadaš in s kom držiš. Tudi tvoj gobec pride na vrsto, dobili te bomo.

Ko si enkrat slečen, nimaš več kaj zgubit, razn duše – jaz je nisem zgubil! Slišiš zvonec? Ga slišiš?

Usodna Bela

Ime mi je Izabela, ampak ne kličejo me Iza … Kličejo me Bela, ker se rima z debela. Sem čisto običajna zakompleksana pretežka najstnica.

Socialni delavec se nasmehne in si nekaj zapiše v svojo črno knjižico. Zazre se skozi mene, kot bi skušal najti trohico skladnosti med mano in tem, kar sem naredila. Naredim dolg požirek vode, da bi za kozarcem skrila nasmešek.

Čisto običajna?

Zmignem z rameni.

In stara si, koliko … Sedemnajst?

Osemnajst. Bom. Čez dva meseca.

Znova nekaj napiše, obstane, se popraska po bradi in nadaljuje.

Imaš fanta?

A-a, odkimam. Ampak ogromno vem o seksu. Prebrala sem vse, kar je bilo možno. Sodomija, pederastija, pedofilija, koprofilija, nekrofilija, sado-mazo, fetiš, …, kar koli želite. Marsikaj sem poskusila. Sama s sabo. Stara dva sta bila nekako … zavrta. Sploh mi ni jasno, kako sta me dobila. Štorklja najbrž le obstaja ...

Socialni delavec skimava z glavo in si naprej vztrajno zapisuje.

Saj ne, da si ga ne bi želela.

Naslonim se nazaj, da mi oprsje skoraj izskoči iz majice in se nasmehnem. Socialni delavec se nelagodno presede.

Ampak?

Ampak kaj? vprašam.

Saj ne, da si ne bi želela fanta, ampak ...?

Ja, ampak fantje so se norčevali iz mene – glejte me! V osnovni šoli so mi kot prvi pognali joški. Dečki so se bahali, kaj vse počnejo s svojimi puncami. Ko sem katerega vprašala, kaj, se je ponavadi usral. Po moje so se seksu takrat najbolj približali z nežnim trganjem zlepljenih strani v Playboyu narazen, da so se lahko na veceju popraskali po tamalem.

Socialni delavec se razumevajoče nasmehne.

V prvem letniku srednje šole se je našel tipček, ki si je upal spregovoriti z mano ... Povabil me je v kino – ne vprašajte me, kateri film je bil, ker se ne spomnim, ves čas je z jezikom kopal po mojih ustih in me grabil za joške in rit – po tistem pa me je začel ignorirati. Bila sem prepričana, da ga je sram, da bi ga videli z mano, pa sem kasneje izvedela, da je šlo za nekakšno stavo. Izgubil jo je, ampak hlače je imel vseskozi napete!

Fantje so se torej norčevali ... Kaj pa punce?

Hmmm ... Mislim, da so se precej rade družile z mano. Dvigovala se jim je samozavest, ker so z mano izpadle lepše in več vredne. Vsaj počutile so se tako.

Socialni delavec si med zapisovanjem vsake toliko obriše potno čelo. Tudi meni je vroče, pod pazduho in joški se mi delajo madeži.

Kaj pa punce ... intimno? izdavi s težavo.

V drugem letniku sem dobila sošolko, ki je ponavljala. Ujeli sva se, bila je na moji strani. Kratko postrižena, rahlo mišičasta, pokazala mi je, kaj lahko punca da punci. Ampak moški ...

Ja?

Moški in ženska, to se meni zdi še vedno najbolj naravno.

Socialni delavec odloži pero. Išče prave besede.

Se pravi - to, kar si imela s Petrom Novakom, je bilo ... naravno?

Hej, prebrala sem vso literaturo o normalnem seksu in o deviacijah, brala sem Bukowskega, Millerja, De Sada, samo pravega kurca nisem čutila v sebi ...

Dokler?

Dokler nisem v šolo začela štopati. Stala sem ob cesti - bilo je vroče in tam je stalo nekaj štoparjev, palec sem dvignila zadnja, niti tablice s krajem, kamor želim, nisem imela. Peter pa je ustavil pred mano in me pobral na splošno nejevoljo preostalih čakajočih. Med vožnjo je skušal biti karseda komunikativen in prijazen. Pa saj je bil. Je pa tudi nenehno pogledoval v moj dekolte.

Socialni delavec si z roko seže v hlače in si najbrž popravlja kurca.

Med vožnjo je imel levo roko nonstop v žepu in se je igral s tamalim. Potem me je odpeljal k sebi domov, odprl steklenico vina in ...

In ti si šla kar tako k njemu?

Saj sem rekla, da še nisem čutila pravega kurca v sebi. Končno sem imela možnost izgubiti nedolžnost. Ko me je začel objemati in poljubljati, se nisem niti poskušala upirati. Ker je bil rahlo lesen, sem vmes celo morala prevzemati iniciativo – sedla sem nanj in ga začela jahati z obrazom med joški ...

Nazorno mu pokažem, kako je to bilo videti, in socialni delavec začne težje dihati.

Dušil se je, a ga nisem mogla spustiti. Nisem mogla. Bil je trd kot beton in počasi mi je prihajalo. Nasajala sem se gor in dol, gor in dol in ga stiskala za glavo, da sem doživela kolosalni orgazem. Ko sem vstala, mu je še vedno štrlel pokonci, čeprav ni oddajal nobenih znakov življenja več. Še enkrat sem sedla nanj in še enkrat mi je prišlo, a tokrat ne tako močno. Odpeljal me je v raj in plačal najvišjo ceno za enosmerno vozovnico. A je imel lepo smrt, se mi zdi, med nogami najstnice, hehe ... No, poti nazaj tudi zame ni bilo več!

Socialni delavec si ga z levo roko namešča v hlačah, z desno pa zapisuje, kar sem mu povedala.

Kaj pa Maks Trdin? vpraša.

Maks je bil … Bil je nor na debeluške. Nekako je naletel na moj Facebook profil in mi začel pošiljati sporočila, o tem, kaj vse bi mi delal, če bi mu le pustila. Ker sem ob vikendih začela streči pri Žejnem Jocu, sem ga povabila na pijačo. Neko popoldne se je sparkiral za šankom in ostal do konca. Dobesedno.

Socialni delavec me pogleda z vprašujočimi očmi.

Medtem ko so se mlajši gostje zajebavali iz moje riti, je samo on slonel tam in me slačil z očmi. Ves čas ni spregovoril niti besede – na Facebooku je bil glasnejši, ampak njegov pogled me je dobesedno božal ... Čutila sem ga, kako mi leze prek hrbta in mi stiska veliko rit in joške.

Zdaj je socialni delavec potreben požirka vode.

Ko so vsi odšli, je rekel Zadnje pivo, prosim ... O, pa saj zna govoriti, sem pomislila. Naredila sem obračun, pobrisala tla in počistila WC, on pa je počasi srkal svoje pivo. Svoje zadnje pivo, kot je želel. In nepremično me je gledal. Kaj zdaj? sem ga vprašala. Rada bi šla domov. Zravnal se je, se napotil k meni za šank – z jezikom se mi je zakopal v usta in me strastno zgrabil za joške ... Si predstavljate?

Mečkam si dojki, socialni delavec pa pogoltne slino in si obriše čelo.

Z rokami me je objel pod ritjo in me skušal dvigniti na šank, nadaljujem. Seveda sem se morala nanj spraviti sama. Odprl mi je zadrgo na kavbojkah, jih zvlekel dol in mi začel poljubljati kolena. Tu in tam me je nežno ugriznil v kračo in močno posesal, da je pustil sled za sabo. Z jezikom mi je priplezal do mednožja, kjer me je nekaj časa obdeloval, jaz pa sem mu s prsti mršila lase. Parkrat je porinil jezik noter, potem pa se mi je z vso silo prisesal na ščegetavček ... Bilo je neverjetno, čeprav ne popolno ... Še vedno je nekaj manjkalo.

Socialni delavec me znova vprašujoče pogleda.

Sesal je in sesal, jaz pa sem mu glavo potiskala noter in ga stiskala s stegni. Mešalo se mi je, medtem ko se je on počasi, a vztrajno dušil. Oba sva prišla istočasno – jaz v nebesa, on v pekel. Tudi tokrat je bilo čisto, brezmadežno, nobene krvi, nobenega okusa po krvi (z izjemo mojega mesečnega perila, ampak to ni to, če me razumete). Rada bi poskusila kri!

Znoj dežuje z njegovega čela. Z roko se praska po mednožju, in se niti ne trudi, da bi skrival.

Udobno se namestim na stolu in si porinem desnico v hlače, z levo pa se uščipnem v bradavico. Tip je čisto slinast nad svojo črno knjižico. S stolom vred se odrine od mize.

Pri-pridi-to-pod-pi-sat! pljuva zloga, medtem ko si ga čisto odkrito meče na roko.

Vstanem z nasmehom na ustih, stopim okoli mize in mu vzamem pisalo iz roke. Hlače in gate si spusti do gležnjev. Odpre mi kavbojke in mi jih potegne z riti, jaz pa s sebe olupim majico. V desni držim nalivno pero, z levo pa ga nastavim in se nasadim nanj. Njegov obraz si zarijem med joške. Upira se, zato ga spustim. Olajšano se mi nasmehne. Počasi se pomikam naprej in nazaj. Z dlanmi mi objame obraz in ga potegne k svojemu – zagrize se mi v v spodnjo ustnico.

Tik preden nama pride, mu z vso silo zarijem nalivno pero v vrat. Šok v očeh, kri šprica povsod, po tleh in mizi, po meni in od njegovega kruljenja se mi meša, jaham in pikam kot zmešana – čisto na novo odkrit užitek zmotijo pazniki, ki v tistem vdrejo v pisarno, začnejo tolči in brcati po meni in me skušajo zvleči stran, jaz pa se z nogami močno oprimem stola in si mislim: pro-sim-pus-ti-te-naj-mi-še-en-krat-pri-i-ideeee ...

Brez naslova

zataknjeni v trenutku
nekje med takrat in zdaj
stojimo z očmi, uprtimi v tla
in hočemo prihodnost nazaj

4.1?

Čas ne gre nazaj
in nisi vsako leto mlajši
Vrži kamen v ogledalo
mogoče se boš mel pol rajši
Nič več mesa in
nič manj zlatega preliva
Stisni pest - tu not
še vedno besna zver počiva!

Nočni Vitez

Očisti moj jekleni oklep
Daj, naj sveti se tam spodaj
Ne govori, da je še prezgodaj
Očisti moj jekleni oklep

Z njim sem tvoj Nočni Vitez
In ti to dobro veš
Da jaz sem tvoj Nočni Vitez
Zate spet bom jahal peš