Pleme

Zajebano je bit superjunak! Skačeš s strehe na streho, letaš po zraku, razmetavaš kriminalce, tvegaš glavo, da rešuješ življenja in tisto malo premoženja folku, ki ti na koncu niti hvala ne reče, razumeš ...

S tresočo roko ponese čik k ustom, hlastno potegne in si popravi lase nazaj – s to frizuro in brado je bolj podoben Jezusu kot Batmanu.

Pol pa se še policaji spravijo na tebe ... V oklepih, z vodnimi topovi, s helikopterji, solzivcem ...

Boš prestavo? vprašam.

Sem jaz na vrsti?

Pokimam.

Zazre se v šahovnico in ocenjuje položaj. Medtem ko je “podoživljal” svoje junaške dosežke, sem mu kralja stisnil v kot in zdaj me prav zanima, kako se bo izvlekel. Če seveda ne bo skočil na streho.

Zajebano je ... Pa skrivat morš pravo identiteto. Pred svojimi ... starši, partnerji, otroci.

Dotakne se kralja, pa spet potegne roko k sebi.

Pobili so jih, jebemti, ko sem mel dvanajst let. Moje starše. Takrat se je vse skupaj začelo. Spal sem, ko se je zgodlo. Zato zdaj sploh ne zaspim več. Ponoči se največ dogaja. Barabe prilezejo na plano. Ampak jaz sem ponavadi hitrejši. Vedno preprečim sranje, če se le da. Razen, če se ne da ...

Brez razloga prestavi kmeta.

Vedno?

Vedno!

In od dvanajstega leta ne spiš več?

Nikoli!

Mat, rečem. Mogoče ti ne bi škodlo, če bi malo odsmrčal, ha?

Oči mu nevarno zasijejo in obraz mu rdeče zažari. Počasi se pomaknem nazaj s stolom vred, preden skoči name.

Sestra? Sestra?!

* * *

Še bolj zajebano pa je bit pajkan ...

Pogled na bolnico, ki je v vzvratnem ogledalu vedno manjša, je osvobajajoč, misel, da se bom moral spet vrniti, pa me žre – in to na zadnji dan v letu. Iz žepa izbrskam telefon.

Komandir, rečem in zasliši se zvonjenje. Nastavim na prostoročno in traja celo večnost, da dvigne.

Je kaj novega?

A-a, odkimam. Ne vem, al se dela al pa je res totalno zjeban ... Veš, kake stresa – ko da je Betmen, pizda. Nikamor ne pridem.

Glej, to me sploh ne zanima. Hočem informacije, hočem imena, hočem kar koli, samo da zašijemo kurca in njegove, naj ovce vidijo, kaj jih doleti če jebejo Župana!

Ampak ...

Nič ampak, dobro veš, od kod denar za plače – tudi tvojo, če si pozabo! Ne telefoniraj, ko voziš!

Ampak ... – iz telefona se zasliši tu-tu – zavezani smo resnici in pravici!

Pred Zidom upočasnim, da me varnostniki opazijo. Moj avto že poznajo, zato je dovolj, da upočasnim, pomežiknem z lučmi in mi odprejo vrata.

Jebeš Mesto ...

* * *

Vse skupaj se je začelo pred letom dni. Župan je razpizdil množice z arogantnimi, nebo vpijočimi korupcijskimi aferami in zvezdniškimi nastopi v javnosti. Vsi so bili na cestah. Dopovedovali so mu, da je gotov, da ga nočemo, da naj spoka in spizdi nekam, kjer jim ga ne bo treba gledati. Hoteli so druge, nove obraze, ne pa starih riti, ki si med sabo izmenjujejo stolčke.

Ko jih je označil za vstajo zombijev, je kazalo, da se bodo protesti razvili v revolucijo, vsakič jih je bilo več, a je bilo več tudi ... nas – vodni topovi, oklepi, konji, helikopterji, solzivec ...

Župan se je za nekaj časa potuhnil, medtem ko smo mi z glavami odbijali granitne kocke, za nekaj časa je spustil naprej druge ljudi in počakal, da se ljudstvo pomiri, potem pa se je vrnil. Znova je zavladala apatija, ljudje so videli, da niso dosegli nič, začeli so tolerirati njegovo obnašanje, nekateri pa so se odselili drugam.

Profesor Vladimir se ni odselil. Nekaj mesecev je zaradi obtožbe organiziranja protestov preživel v zaporu in na družbeno koristnem delu. Svoje študente je spodbujal k aktivnemu državljanstvu, prek socialnih omrežij je pozival k uporu, pisal blog, s katerim je moril Župana in mestne svetnike, in organiziral posamične gverilske akcije. Seveda je bil podvržen nenehnemu nadzoru, grozili pa so celo njegovi družini. Žena ni dolgo zdržala, spakirala je, pobrala otroke in šla. Vrgli so ga iz službe in v kratkem času zaradi nezmožnosti plačevanja kredita in položnic tudi iz stanovanja. Ga je to ustavilo? Ga je kurac.

Slekel se je do nagega in s transparentom "Gola resnica – nimam kaj zgubit!" postaval pred mestno hišo. Nihče ga ni jemal resno, a počasi se mu je pridružilo kar nekaj moških in žensk s podobno usodo – nekateri so bili brezdomci že prej, druge so zaradi nesrečnih razmer zmetali na cesto. Ker niso imeli kaj izgubiti, so tudi sami odvrgli cunje in se s podobnimi transparenti postavili poleg Vladimirja – "Boli nas kurac, nič nam ne morete!", "Lahko mi poljubiš rit, Župan!" in podobno.

To so bili zadnji obupni poskusi obuditve protestniškega gibanja, ki pa ni doseglo rezultatov v obliki stranke, ampak samo radovedne poglede.

Župan je imel počasi dovolj tega, da so najlepše Mesto na svetu začeli prepljavljati nudisti, zato jih je nasilno razgnal, čez noč ogradil mestno hišo in postavil oklepne policijske enote. Vladimir je moral spremeniti taktiko.

Tovariši in tovarišice, je oznanil slovesno. Čas je, da se naše gibanje vrne h koreninam! Stvar moramo vzet v svoje roke – nihče nam ne bo nič dal! A nam tud nič več ne morejo vzet!

Razložil jim je, kako on vidi njihovo gibanje in predlagal, da se naselijo v jamah izven mesta, da zaživijo od tega, kar jim ponuja narava. Težava je bila v tem, da se je bližala zima in narava ni imela kaj dosti ponuditi. Ustrezno so prilagodili strategijo – v Mestu bodo od tistih, ki so jih spravili v ta položaj, jemali samo tisto, kar jim pripada, in se s plenom vračali v svoja skrivališča.

Pobirali so od mestnih svetnikov, barabinskih poslovnežev, bančnikov, ... ki so kmalu imeli vsega dovolj in so od Župana in policije zahtevali, da varujejo njihove interese in zasebnost pred divjim plenilskim plemenom.

Župan je čez noč okoli Mesta postavil zid in ga dobro zavaroval z varnostniki in kamerami. Preden so položili zadnjo opeko, se je Plemenu že pridružilo večje število ljudi. Tu in tam jim je uspelo vstopiti v Mesto ali pa koga "razlastiti" zunaj njega.

Ampak Vladimir je bil vodja v pravem pomenu besede – ni ukazoval, ampak navdihoval. In bil je vedno na čelu, ne v varnem zavetju. Baje je bil tudi izjemno obdarjen, a to so bile nepreverjene govorice.

Človek, s katerim sem po službeni dolžnosti danes ne vem kolikič že igral šah, ni dajal nobenega vtisa velike legende ...

* * *

Potreboval sem pijačo. Po večdnevnem igranju norca hočeš nočeš počasi postajaš nor. Komandir me drka, da mora biti primer zaključen s kaznijo, ki bo drugim zgled, Župan pa izpade zmagovalec. Pa nisem zato postal policaj, jebemti.

V temnem kotu kafiča razprostrem beležke in knjigo "Gola resnica – komu vse dopuščamo, da nas nabija v rit?". Prebral sem jo naprej in nazaj, v njej pa Vladimir razlaga stanje v družbi na globalni in mikro ravni (Mesto). S prstom kaže na župana in golazen, zbrano okoli njega. Tudi Komandirja. Ti so zakuhali, kar imamo, in ne kaže, da bomo kmalu izplavali ven. Plačujemo seveda mi, nič krivi, nič dolžni – a smo to mirno gledali in nič naredili, da bi preprečili vsa ta podkupovanja, kraje, manipulacije ...

V mnogočem se z njim ne bi mogel bolj strinjati.

Še dobro, da se končno prikaže natakarica, sicer bi začel resno razmišljati, da bi še sam odvrgel cunje in zdirjal ven.

* * *

Globoko vdihnem in izdihnem. Mraz je, da boli, po drugi strani pa občutek, ki osvobaja. In resnica je, da sem vseeno obrnil kakega preveč. Razširim roke in se obrnem okoli osi. Polna luna je, Mesto je mirno, spi. Policaj pod krinko ... Kakšno krinko?

Poženem se in tečem vsaj deset minut. Sredi gozda se ustavim in začnem stopati bolj počasi. Zdi se, kot da bi me po razgretem telesu prebadalo milijon iglic.

V daljavi pred mano poči suha veja.

Obrnem se in počasi stopam nazaj. Pot mi zapreta dva tipa – popolnoma gola.

Roke mi zlezejo ob telesu navzdol v žepe, ki jih ni. Naredim dva, tri korake nazaj, se obrnem in stečem stran, a je tam že gruča nagcev, ki me očitno ne bodo kar tako pustili oditi.

Kaj pa misliš ti, kam greš?

Strogi glas pripada meter in pol visoki prsati bjondi, ki je očitno avtoriteta tod naokoli.

Eeee, v bistvu ...

Zatemnitev.

* * *

Po pljusku ledene vode pridem k sebi, zavezan na stol, da se ne morem premakniti – vse bi dal, da bi se lahko popraskal po jajcih.

O, dobro jutro!

Nič vam ne bom naredo! se zaderem.

Skupina nagcev se začne režati, joškarca se drži smrtno resno.

Bi mi razložo, kaj iščeš tu?

Šou sem na pir ... Potem pa sem se hoto še sprehodit.

Zgodilo se je tako hitro, da ne vem, ali sem prej zaslišal plosk ali začutil bolečino, ampak baba misli resno in dobro tolče.

Sprehodit? S tem?

V roki drži klobčič žice in mikrofon, ki ju imam zmeraj na sebi.

To je blo v avtu, rečem.

Res je blo v avtu, ampak nag si tega nisi mogo namotat na sebe, ne?

Očitno ...

Ne bodi pametn! Zakaj si tukaj? Zakaj si nag, zakaj si ožičen in kaj delaš tukaj? Si govoril z Vladimirom? Je vse v redu z njim?

Hej, hej, počasi malo ... Ne morem niti poslušat tak hitro, kaj šele odgovarjat al pa mislit ... Vse je v redu z njim, razen ...

Ne vem, kaj naj prav rečem, ona pa ne ve, kako naj to razume.

Razen v glavi, odgovorim.

Si bil z njim v bolnici?

Pokimam.

Ne zgledaš bolan.

Nisem. Policaj sem, ji priznam. Na vaši strani sem ...

Malo pomisli in pokima.

Nekaj naših je notri in mamo stik z njim – seveda, odkar je okoli Mesta zid, gre malo težje in od njega trenutno dobivamo konfuzna sporočila, da ne vem, al se dela norega al res postaja nor. Čas pa beži. In kaj nameravaš s tem? pokaže na moje ozvočenje.

To je moje orodje, uporabljal ga bom naprej.

S tem, kar si posnel, mislim!

Moral bi nadaljevat preiskavo ... Komandir je naročil, naj ... rešim primer tako, da bo pizda od Župana v njem izpado pozitivni lik – in jaz organsko ne prenesem tipa! siknem.

Prsata se ozre po ostalih.

In boš?

Ne vem ...

Ne veš?

Ne vem, kaj bote nardili z mano ...

Na ustih ji zaigra nasmeh – pravzaprav sploh ni slaba. Pomigne, naj me odvežejo in se s stolom sparkira pred mano.

Dečki, mislim, da je okej, se jim nasmehne in se spet obrne k meni. Kak je Vladimir? Kdaj si ga nazadnje vido?

Danes, zmignem z rameni in si gladim razbolela zapestja. Mislim, da je okej, razn da govori ... bedarije.

In jutri ga boš spet vido?

Pokimam, da ga bom in to jo spravi v kar dobro voljo.

In boš opravil svoje delo ali boš naredil tisto, kar je prav?

Mislim, da ti je popolnoma jasno, kaj bom.

Preiskoval boš, dragi, preiskoval ... zažvrgoli veselo. Ni časa za načrtovanje, jutri je Praznik!

* * *

Mize so postavljene v obliki črke U, da je na sredini prostor. Če bo kdo zaplesal. Danes se lahko bedi do polnoči. Tudi zdravniška ekipa je praktično kompletna.

Hodniki so okrašeni, restavracija je prijetno osvetljena z barvnimi lučkami in ozvočena. Sestre pripeljejo voziček z juho in krožniki.

Vladimir sedi na sredini – s svojim imidžem in tistimi, ki sedijo zraven njega, je videti kot ena od različic Zadnje večerje. Pravzaprav ni čudno, da privlači sledilce. Čudno je, da so ga dobili. Očitno je imel svojega Judeža ...

Še bo kdo kruh? vpraša in pokima proti meni – Velemojster? Ti?

Počasi vstanem in se mu približam. Tipu, ki sedi na njegovi desni, pokima, naj mi napravi prostor.

Sedi ...

Zdaj ima v glasu neko hipnotično kakovost, ki ti le stežka dopušča, da rečeš ne.

Moj krožnik je tam, pokažem na svoj prostor.

Sedi!

Kaj pa ...? Z glavo pokimam proti tipu, ki stoji zraven.

S kretnjo mu pokaže, naj gre, tip pokima in se spravi na moj prostor.

Si v redu spal? me vpraša.

Prosim?

Pogled, ki me sprašuje, če mislim, da je idiot.

Pokimam.

V redu sem spal.

Dobro! Danes moraš bit spočit.

V tistem se zasliši cviljenje mikrofona, nekdo se odkašlja in stestira zvok: Ena, dva, ena, dva ...

Psihiater se odkašlja in dahne v mikrofon: Dober večer, dragi moji! Kot veste, se staro leto poslavlja in danes ste lahko izjemoma dalj časa pokonci. Poveselili se bomo in skupaj dočakali novo leto! Naj bo to leto leto sprememb na bolje!

O, bo-bo! navdušeno zavpije Vladimir in vsi zaploskajo.

Se razume! prikima doktor. Predlagam, da se lotite juhe, da se ne ohladi. Potem sledi kratek predah, sestre so vam pripravile program – z roko pokaže na četico sester, ki stoji ob strani – potem pa sledi glavna jed in sladica. Po večerji se bomo skupaj poveselili, zaplesali in si na koncu privočili ognjemet!

Bomo, bomo!!! navdušeno zavpije Vladimir in začne ploskati. Vsi znova zaploskajo z njim.

Si posnel to? me vpraša.

Kaj?! se začudim in potipam mikrofon pod srajco.

Ne odgovori mi, ampak se hlastno loti juhe.

Sestre so naštudirale otroško božično predstavo in poskakujejo gor in dol po prostoru, oblečene v božičke, škrate in jelenčke. To mi bo Komandir še plačal!

Vladimir me vsake toliko dregne in pomežikne proti puncam – saj niso slabe, ampak ljubše so mi v svoji resnični vlogi. Trenutno me ima, da bi prosil za tablete.

Po glavni jedi se pred mikrofonom znova prikaže doktor. Kozarec vina, ki ga drži v roki, postavi pred mikrofon in z nohti potrka po njem, da bi vzbudil pozornost.

Prosim za posluh!

Vse oči v prostoru se obrnejo k njemu, vsa ušesa pozorno pričakujejo, kaj bo povedal.

Dragi moji, počasi se večer izteka – čez deset minut bo polnoč in leta bo konec. Nazdravimo, jaz z vinom, vi zaradi tablet samo z vodo, ampak nazdravlja se z ljudmi, ne s pijačo, ne?

Vladimir zdaj deluje mirno in mršči obrvi.

Vsem skupaj, nadaljuje doktor, vsem skupaj želim srečno, veselo, predvsem pa ZDRAVO novo ...

Zdravo?! vpraša Vladimir. ZDRAVO?!!

Vse oči (in ušesa) se zdaj usmerijo vanj.

Naj ti povem nekaj, doktor – nismo bolani MI, ampak VI in ta svet okoli nas, ja?! Krivi smo samo, da smo bli cel cajt tiho in nismo nardili nič, da bi vam preprečli, da nas cel cajt vlečete za jajca!

Vladimir sleče kopalni plašč.

Ampak vsega lepega je enkrat konec, doktor! Zapomni si to!

Vladimir sleče zgornji del pižame, vsi ostali vstanejo in si začnejo slačiti kopalne plašče.

Stisne me – nekaj se dogaja, in tega nisem slutil.

Norišnica, doktor – Vladimir sleče še pižamine hlače in se ustavi pri zadnji mizi, glede legende sem rahlo razočaran – norišnica je tam zunaj, ne tu notri!

Z levo zagrabi stol in ga raztrešči ob mizi – preostanek mu ostane v roki.

In zdaj, bomo mi – zdravi – malo zdravli bolane!!!

S kosom stola mu raztrešči glavo, v tistem se do nagega slečejo še preostali in pograbijo stole, sleče se tudi polovica sester in izbruhne vsesplošni pretep.

Vladimir prihaja proti meni – vstanem in ne vem prav, kaj naj rečem ali naredim.

Sleči se!!!

Kak to misliš "sleči se"?

Glej, kolega, ne misli, da ne vem, da pod tem plaščom nimaš pižame. Moji fantje in punce tukaj so te vidli zvečer odhajat z avtom. Vem tudi, da si osebno obiskal Pleme! Nehaj se pretvarjat, zdaj se boš moral odločit – si z nami al z njimi?!

Nekaj trenutkov se gledava, potem vržem plašč s sebe.

Si posnel vse?

Pokimam in slečem majico in kavbojke.

Vladimiru na obrazu zaigra zmagoslavni nasmešek.

Slečem gate in nogavice in se zravnam.

Vladimir privzdigne obrv, kar si razlagam kot zavist.

Pograbim stol in ga raztreščim ob tleh, da mi v rokah ostane dobro našpičena noga.

No, pa gremo razbit par požrešnih gobcev! zavpije Vladimir in odide iz restavracije in celo Pleme za njim. Pleme pomeni tudi mene. Zunaj se začne ognjemet, v mestu pa obračun ...

* * *

Tako, Komandir, se je zgodila revolucija v Norišnici, ki je – kot ti je že najbrž jasno – zunaj. Glave bodo padale, gobci bodo razbiti, gorelo bo in se razbijalo. Kar ste nam pokradli, bomo tako ali drugače dobili nazaj. Najbrž drugače!

Oba veva, kam spadaš in s kom držiš. Tudi tvoj gobec pride na vrsto, dobili te bomo.

Ko si enkrat slečen, nimaš več kaj zgubit, razn duše – jaz je nisem zgubil! Slišiš zvonec? Ga slišiš?