Dorian na slikah

Spet eden tistih dni, ki jih preživim v glavnem sede z nogami na mizi – živčno prelagam klobuk iz ene roke v drugo in se prepričujem, naj ne vstanem in odidem iz pisarne, čeprav še ni konec uradnih ur in čeprav bi mi nov naročnik še kako prav prišel ... A ga ni.

Nihče ne pride naokoli, telefon ne zvoni, nič: vstaneš, natakneš klobuk, zakleneš in greš k Bobiju na viski ali dva, ki ju bo vpisal v zvezek, tretjega ti mogoče časti ...

Pred vrati se prikaže silhueta. Potrka.

Noge potegnem z mize, odložim klobuk, se odkašljam in rečem Naprej!

Dober večer. Ste še odprti?

Seveda, kar naprej! Izvolite, pokažem na stol nasproti mene.

Ada Bogataj, se predstavi, ne da bi sedla.

Ada Bogataj, lokalna tajkunka, polovico bogastva je podedovala po prvem možu, drugo polovico pa je pridelala čisto sama s poslovnimi akrobacijami, nikoli odplačanimi krediti in podkupninami … Tako o njej mediji.

Peter, se predstavim, vstanem in ji ponudim roko.

Baba je kljub letom videti osupljiva.

Ne bom vam kradla časa, detektiv, tukaj – na mizo položi večjo pisemsko ovojnico – je vse, kar rabite. Mož me vara, vi pa odkrijte, s kom!

Sedem in odprem ovojnico. Tipa poznam ...

In kaj nameravate, ko odkrijem, s kom?

S tem se bova ukvarjala, ko boste tako daleč, obljubljam pa, da boste bogato poplačani!

Slike pospravim nazaj v kuverto.

Bogato! ponovi.

* * *

Bobijeva luknja je napol prazna ... Kakšen drug dan bi se mi zdela napol polna. Slabo osvetljena in z glasbo, ki je preglasna za razmišljanje, je pravi kraj, kjer se lahko izgubiš ali skriješ pred vsem. Tudi pred zakonom ... Naslonim se na šank, poleg komolca parkiram klobuk in Bobiju pokažem dva prsta. Pokima in, medtem ko poči kozarec na šank, vrže vanj štiri kocke leda in nalije dvojno dozo džeka, z očmi poskeniram prostor. Ni ga še.

Izvoli, detektiv.

Klobuk in plašč izdajata na prvo žogo, s čim se ukvarjam, tudi če se ne bi, ampak tak imidž mi ustreza. Mogoče sem v otroštvu pogledal preveč črnobelih filmov, a me vsaj z mestnimi frajerji, sinovi prisesancev na strankarska korita nihče niti po pomoti ne more zamenjati.

Hvala, Bobi. Mirno je danes, ne?

Maaa ... Saj je vedno. Ni še prava ura.

Iz žepa izbrskam telefon. Ni neodgovorjenega klica niti sporočila.

Je bil Dorian kaj tukaj?

Bobi odkima.

Še enkrat se sprehodim skozi fotografije, ki mi jih je dala Ada. Na eni je na zadnji strani napisan naslov.

Še enkrat, Bobi, rečem in jih stlačim nazaj v plašč.

Prostor se počasi polni. Nekaj je parov, drugi so sami kot jaz.

Prazen kozarec odložim na šank in pomignem Bobiju.

Napiši mi!

Kaj?

Ti plačam naslednjič!

Jebi se, Peter, sikne in pograbi kozarec.

* * *

Parkiram malo stran od naslova, ki mi ga je dala Ada. Ugasnem motor, do polovice odprem šipo in se udobno namestim – cel blok in večji del ulice imam pod nadzorom.

Čez precej časa se iz daljave zaslišijo koraki. V vzvratnem ogledalu zagledam moškega s slik. Potegnem se v sedež, a ne pogleda v mojo smer. Počasi koraka proti bloku. Izgine skozi vhodna vrata.

Izstopim iz avta, karseda tiho zaprem vrata in stečem čez cesto.

Luč na hodniku še sveti in na vrhu stopnic slišim njegove korake.

Komaj slišno stopam navzgor, ko se v vratih obrne ključ. Ko se vrata zaprejo, se poženem navzgor. Ustavim se pri prvih vratih in se nežno naslonim na kljuko. Zaklenjena so. Stopim do drugih, a se tudi ta ne dajo odpreti. Poskusim pri tretjih, ki so odklenjena, in jih počasi porinem naprej, luč na hodniku ugasne.

Obstanem in nekaj trenutkov čakam, da se mi oči navadijo na temo. Na stranišču se zasliši voda in vrata se odprejo – svetloba se razlije po predsobi.

Vstopi, detektiv, reče moški s slike.

Dorian, rečem.

Dorian zapre vrata za mano, sezujem se, vstopim v kuhinjo in sedem.

Ozrem se po stanovanju: Kul plac!

Boš kaj spil?

Pokimam. Iz zmrzovalnika potegne nekaj kock leda in s kozarcem izgine v dnevni sobi. Potem pred mene poči viski.

Uživaj ... reče in se odpravi v kopalnico.

Naredim hlasten požirek.

* * *

Iz kopalnice pride z brisačo okoli riti, mi vzame prazen kozarec iz roke in me pelje v spalnico. Porine me, da s hrbtom pristanem na postelji, pusti, da mu brisača zleze z riti in sede name. Začne mi odpenjati gumbe na srajci in hlačah, čeprav nisem slekel plašča.

Nehat bova morala, rečem, a me ignorira. Izpod postelje potegne štiri rdeče trakove.

Danes je bla pri meni v pisarni ... rečem.

Okoli leve roke mi zaveže en konec traku, drugega pa na rešetko na postelji.

Ada, me čuješ? vprašam, on pa ponovi postopek z desno roko.

Z riti mi potegne hlače in mi začne vezati noge na noge postelje.

Ada me je najela, da odkrijem, s kom jo varaš!

Ne zmeni se za moje besede, ampak se mi začne igrati s kurcem. Ko se mi prisesa nanj, se mi začne bliskati pred očmi in glava je vedno težja.

Kaj ... kaj si mi dal v pijačo?

* * *

Nimam občutka, kako dolgo sem bil v temi, a pogovor med moškim in žensko me povleče nazaj v resničnost. Glavo bi v tem trenutku z lahkoto pogrešal.

Ko se premaknem, pod mano zašumi podlaga iz polivinila.

Dorian?

Njegova zamegljena postava je vedno večja. Vgrizne me v uho.

Dobro jutro, Peter, si dobro spal?

Ko ubit ... Kaj si mi dal v viski, Dorian?

Nič takega, dragec, zgledal si, ko da ti ne bi škodlo, če bi malo odsmrčal.

Dorian, Ada ve ...

Pšššš, mi položi kazalec na ustnice ... Ne naprezaj se, vse bo okej.

Dorian, ti ne razumeš – Ada – auuuu, moja glava ...

Božček, Pero, ne se matrat ... Ti samo v miru leži, pa bo hitro vsega konec.

Kak to misliš ... konec?

S težavo dvignem glavo in pogledam zamegljen prostor – še vedno zvezan in napol slečen – pri vratih stoji ženska. Znana ženska.

Glej, Peter, kot sam veš, je Ada začela nekaj sumit. Bla je pripravljena najet detektiva, tebe, da bi prišla do informacije, s kom skačem čez plot, kar je pravzaprav hecno, morš priznat.

Natakne si rokavice iz lateksa. Vrat se mi začne tresti in glava mi pade na blazino.

Za umret hecno, rečem.

No, in zato je bla pripravljena ... plačat lepo cifro. In razmišlal sem ...

Na tleh začne rožljati s kovinskimi predmeti.

... zakaj bi Ada plačevala nekomu tretjemu, zakaj bi metala denar stran?

Med orodjem je očitno našel tisto, ki ga namerava uporabiti.

Pa sem ji reko: Ada, lubica, kaj pa, če ti jaz pomagam odkrit, kdo to je, bi dala ta denar meni?

Dorian mi sede na trebuh s hrbtom proti meni.

In ne boš verjel, reče in se obrne proti meni, Ada je bla za! Ada me ma rada, ne lubica?

Ada se zareži.