Daj, zaveži, ji rečem po vsaj stotem poskusu, da bi si pravilno zavezal kravato. Prosim ...
Obrni se, odvrne in spretno zaveže zanko.
Ti si še vedno v gatah?
Hlačkah, me popravi.
Ti si še vedno v hlačkah?
Medtem ko si se ti zajebaval z vozlom na kravati, sem jaz zrihtala oba otroka ...
Okej, okej ... Saj nea skušam bit pametn, ampak mati bo spet zatežila, da vedno zamujam in da se v nobenem pogledu ne more zanest na mene – razn seveda na dejstvo, da se ne more zanest na mene in da sem isti ko stari ... Pa še on bo danes točn ko švicarski sir, se nasmehnem, da bi skril živčnost, ki v meni raste iz sekunde v sekundo.
Zapustim kopalnico in zavijem v spalnico po suknjič. Mala se obrača pred ogledalom, da mi gre na smeh, pubec pa iz predsobe zavpije, naj mu kdo zaveže vezalke.
Do začetka je še dobre pol ure, zato ženin Gremooo! vsaj malo sprosti napetost.
* * *
Mati že stoji pred blokom. Skoraj negibno, le z glavo komaj opazno očitajoče kima. Ustavim in žena se brez besed presede k otrokoma na zadnji sedež.
Saj sem vedla, da bomo pozni ... Mati posmrkne, se namesti na sedež s torbico na kolenih in se z dvignjeno brado zazre skozi stransko šipo. Nikdar ji ni treba vložiti pretiranega truda, da v meni zbudi slabo vest.
Dober dan tudi tebi. Priveži se.
Pa kaj, naj odletim skoz šipo ... Zdaj tak nimam več nikoga. Saj so mi pravli, boš ti že vidla tvojga Stankeca ... Zdaj pa je moral it še stari ... Iz torbice izkopa robček in z vso močjo zatrobi vanj.
Oko mi pristane na ogledalu. Žena se zadaj z dlanjo pred usti oglasi Moje sožalje in komaj zadržuje smeh. Nagnem se čez mater in ji zapnem varnostni pas. Samo ena je, mama!
Foter je bil sprevodnik. Mislim, to je vse, kar je v življenju dosegel. Cele dneve se je vozil z vlakom gor in dol po moji deželi in ta služba se je dobesedno zažrla v naše življenje. Kadar je govoril – kar je bilo sicer sila redko – je vedno znal v stavek nevsiljivo vplesti podobo vlaka: Ta svet je ko drveči vlak brez strojevodje ..., Ta in ta je totalno iztiro ..., Ta vlak si pa, sine, žal zamudo!
Celo zvenel je kot vlak ...
Eh, za njega je mogoče tak še najbolše ...
???
Mati, kaj govoriš bedarije ...?
Zdaj je fsaj rešen fseh skrbi. Jaz bi tud najrajš šla za njim, reče in se zazre skoz okno. Z ženo se spogledava v ogledalu in skimava z glavo. Do pokopališča ne spregovorimo več niti besede. Tišino parajo zvoki gejmboja z zadnjega sedeža.
* * *
Parkirišče je zapolnjeno, ker ravnokar poteka še en pogreb. Naredim se, kot da nisem slišal materinega očitka, da smo zaradi naše zamude ostali brez prostora, in jih odložim pri vhodu v mrliško vežico. Parkiram kak kilometer dalje in se nazaj odpravim peš. V gneči pred vežico zaznam peščico sorodnikov, ki so prišli na očetov pogreb, in pa večje število neznanih žensk različnih starosti. Nimam pojma, kaj iščejo tu, in ko se prerivam med njimi, da bi prišel do očetove žare, kjer že stoji mati in žena z malima, me gledajo, kot da sem vsem po vrsti pojedel puding. Vežice z žarami stojijo v ravni vrsti kot vagoni. Očetova je zjutraj še samevala, zdaj pa se je pred njo trlo žensk vseh oblik in starosti.
Mater, so ludi brezobrazni, sikne mati in se začne s komolci prerivati med njimi, da bi še enkrat preverila, ali so sveče in venci brezhibni. Če bi bil zakaj, bi jim reko, naj se spravijo na svoj pogreb!
Kaj pa, če so?
Mati obstane pred šipo in znova pritisne robček na nos.
Kaj? me vpraša, ne da bi odvrnila pogled.
Mislim, mogoče so ... na ... saj veš, svojem pogrebu ...?
Z očmi se sprehodim po obrazih žensk, ki so vse po vrsti ... No, nobeni ne bi mogel reči, da je neprivlačna. Niti tistim, ki so se nehale truditi, da bi skrile dejstvo, da so že kar nekaj časa na svetu. Drugače pa širok izbor – različno stare, različno grajene, za vsakogar nekaj.
Simpatična, drobna, kodrasta lepotička s čelom na rami stoji na sredi in me gleda naravnost v oči. Ko se mi nasmehne, me žena vprašujoče pogleda. Zmigam z rameni in punci vrnem nasmeh. Izplava iz gruče in se mi približa.
Vi ste Stankotov ... mislim, pokojnikov sin? Pokojnik ji ni šel zlahka z jezika.
Stanko mlajši, pokimam in ji ponudim roko. No, samo Stanko – starejšega ni več, popravim.
Judita, reče. Pokojnik ... Stanko mi je pravil o vas.
O nas? Misliš, o meni?
O tebi, pokima. Kaj je pripovedoval o meni? In kaj je ona njemu, da ji je pripovedoval o meni?
Ne skrbi – o tebi je vedno govoril samo najboljše.
Oči se mi zasolzijo. Nekomu je o meni govoril samo najboljše, medtem ko je meni vseskozi težil, ker nisem v življenju dosegel nič.
In vidva? S prstom skačem z nje na žaro in nazaj.
Midva? Jaz sem njegova ..., se obotavlja. Bila sem njegova zadnja ...
Lubica?
Pokima in si obriše solzico.
Uide mi smeh. Foter, ki je bil v mojih očeh luzer, nula, puščoba in kaj vem, kaj še vse ... z eno besedo sprevodnik, je imel ljubico, ki bi lahko še meni bila hčerka.
Zadnja ...?, vprašam
Pokima.
Se pravi, da si ti in vse te ... ženske ...?
Pokima.
In kje sta se vidva spoznala?
Na vlaku ...
Valda.
Tam, kjer je spoznal tudi vse druge. Z roko pokaže proti ženskam.
Moje predstave o starem so se razsule kot ogledalo in vsak košček posebej se mi je zaril v dušo. Fotrova služba, sprevodnik na vlaku, ni bil plafon njegovih sposobnosti ali pomanjkanje ambicij, ampak enostavno najprikladnejši način, da je prišel do ... Ne upam si dokončati stavka.
Midva, nadaljuje, sva se spoznala, ko sem prvič šla z vlakom v Ljubljano. S čelom. Na sprejemni izpit. Bil je prijazn in mi je cel čas zatrjeval, da bom naredila, da bo to za mene mala malca ...
Izkazalo se je, da je bila ona mala malica zanj. Ob začetku študija ga je že povabila v stanovanje, ki si ga je delila z dvema študentkama – na večerjo, ki jo je ... on skuhal. Ozrem se proti materi, ki si s posmrkanim robčkom briše odvečno vlago iz oči. Če bi poslušala, kar pravkar poslušam jaz ...
On je kuhal?
Res, bil je fantastičn kuhar in neizmerno duhovit človek.
On? Nejeverno pokažem proti žari. Duhovit?
Ko sem ga povabla na večerjo, si nisem niti pod razno mislila, da se bo večer končal, kot se je. S svojimi vici in lazanjo z beluši me je v sekundi spravil v ...
Tu ji s kretnjo pokažem, naj neha.
Potem sem mu v zahvalo zaigrala Bachovo suito za čelo št. 1.
Si ziher, da se še vedno pogovarjava o mojem očetu?
Žal mi je, da ga ne poznaš v pravi luči, reče. Jaz sem ga v zadnjem letu – pri meni je bil vsak teden vsaj dvakrat – dobro spoznala ...
Zares dobro spoznala, se mi zdi. Pa kaj je videla na njem?
Zunanja lepota je v resnici površinska, nadaljuje. Reko boš, da so to poceni floskule, ampak mela sem cel kup sošolcev, ki jih je blo veselje pogledat, pa so bli vsi po vrsti prazni in na smrt dolgocajtni. Nisem pripravljena umirat zraven nekoga, samo zato, ker pač dobro zgleda.
Kolk si pravzaprav stara?
Dvajset bom.
In si bla zadnje leto njegova lubica.
Točno. In to je blo v mojem življenju daleč najlepše leto, pravi. Mislim, ne razumi me narobe – tu ni šlo za zaljubljenost, alkaj. Šlo je za ... popolno doživetje sebe in drugega. Tega se ne da opisat.
Ne? No, meni sicer ni jasno, kak je možno popolno doživet mojga starega, ampak ti si ga v enem letu očitno spoznala bolj kot jaz v petintridesetih ...
Na koncu se je čisto spremenil. Bolezen ga je dobesedno požirala pri živem telesu. Telesno in duševno. Včasih me sploh ni več prepoznal.
Ti si ga obiskovala? Kdaj?
Pred in po obiskih ... Ko si bil tukaj z ženo in materjo, sem se vedno pravočasno umaknila.
Res se je zgublal ... Tudi nas ni več prepoznaval. Mene je enkrat celo poklical z ženskim imenom. Ne spomnim se več, katerim, ampak mi je zdaj malo bolj jasno vse skupaj.
Zato sem bla najprej prepričana, da ne misli resno, ko me je proso, da ... zbobnam vse ostale in jih pripeljem na pogreb.
Pa tukaj je ja dvajset, trideset žensk, pravim in jih preletim s pogledom. Kak si uspela prepričat vse, da so se narisale tukaj?
Niso čisto vse ...
Ne?
Ne ... Dve sta že pokojni, ena je poročena s kretenom, ki je ne spusti nikamor več, ena pa ga – odkar sta končala – sovraži in noče zanj niti čut.
Lepo.
No, kot sem rekla, sem mislila, da blodi, ko me je proso, naj pokličem vse ženske, ampak potem je izpod pojštra potegno seznam, ki ga je malo prej napisal ... Celo nekaj telefonskih številk se je spomno, druge sem poiskala na netu.
In zakaj maš zdaj s sabo čelo?
Zaigrala mu bom ...
... Bachovo suito za čelo št. 1, dokončam. Ma saj je prav, da človeku, ki si ga mela rada, izpolniš zadnjo željo.
No, ko sva pa že pri zadnji želji, reče skrivnostno in pogleda naokoli, da bi se prepričala, da naju nihče ne posluša ...
* * *
Vrata mrliške vežice se odprejo, žara se znajde v belih rokavicah enega od pogrebcev in pristane na vozičku. Glasovi eden za drugim potihnejo. Naredi se kolona. Ženske tiho hlipajo, mati pa glasno trobi v robček. Počasi stopamo za vozičkom proti obredni dvorani. Župnik in pevski zbor sta v nizkem štartu.
Uvod in prva pesem gresta dobesedno mimo mene – gledam te ženske in skušam dojeti resničnost absurda, ki sem mu bil pravkar priča, ko se na odru pojavi prva ženska s svojo zgodbo, povezano s človekom, ki je iz mojega življenja izstopil kakšno postajo prehitro (če uporabim njegov železničarski sleng), da bi ga dejansko imel priložnost spoznati. Okej, najbrž je to tudi moja zasluga, priznam. Vse življenje sem skušal navezati tisti pravi stik z njim, pa tudi on je vsake toliko naredil korak naproti, a vedno je bila vmes neka meja, ki je nisva znala prestopiti.
Sledi več kot dvajset zgodb o tem, kako je oče na vlaku usodno vplival na pot posamezne punce, ženske – pri tej je zamižal na eno oko, ker ni imela vozovnice, drugi je pravočasno povedal, kje mora prestopiti, da bo prispela na cilj, tretjo je napolnil s samozavestjo in jo pripravil do tega, da je zapustila kretena, ki z njo ni znal ravnati, kot si zasluži (nasvete pa skoraj v celoti prenesel tudi na hčerko nekaj let kasneje), četrto je napolnil s čim drugim ... itd.
Od časa do časa pogledam mater, ki skimava z glavo, nekaj mrmra v robček in spreminja barve obraza iz sekunde v sekundo, in ženo, ki jo celotna zgodba na neki način zabava, po drugi strani pa mi kima: in koliko si mu v tem oziru podoben ti?
Na koncu je na vrsti kodrasta čelistka. Na rob odra nasloni čelo in se povzpne k mikrofonu.
Pozdravljeni, se odkašlja. Tudi mene še ne poznate. Ime mi je Judita in Stanko je bil del mojega življenja zadnje leto ... Kako o njem povedat nekaj, česar niso povedale že moje predhodnice? Ata Sprevodnik je tudi meni olajšal prvo samostojno pot od doma ...
"Ata Sprevodnik"?! se zgrozi mati in začne z nekakšnim opravičilom (komu?) na obrazu gledati prisotne. Žena bruhne v pridušen smeh, mati pa nadaljuje: Sem jaz kriva, da nisem mogla drugič rodit, čeprav si je želel hčerko?
Počasi, mama. Pusti, naj nadaljuje. Saj lahko na koncu ti tud kaj poveš ...?
Žena ne more več in se gre krohotat na hodnik, jaz vem, da sem zinil prvorazredno bedarijo, Judita pa nadaljuje.
Za mene je bla to vlka prelomnica – iz gimnazije na faks, iz malega kraja v vlko mesto, iz znanega v neznano ... Stanko je bil prvi prijazni obraz na tem začetku poti. Preluknjal je vozovnico in pokimal proti inštrumentu, ki je sedo zraven mene. Kam pa vidva? se je nasmejal. Povedala sem, da na sprejemni izpit. Glasbo bi rada študirala. Grozno me je blo strah ... Prijel me je za roko in mi reko, naj se nič ne bojim, da je pred mano tunel, sicer pa svetla prihodnost in da bi me rad slišo igrat komad, ki sem ga pripravla za sprejemni izpit. Zdaj bo postaja in pregledat moram karte, potem pa se vrnem, je reko. In zaigrala mi boš skladbo, ki si jo naštudirala. Potem te bom strokovno oceno ... Judita se nasmehne in se zagleda v daljavo, ko v spominu podoživi prizor.
Ko je bil nazaj, se je vsedo nasproti mene in prekrižo roke. Pokimo je, češ naj zaigram. Ni mi preostalo drugega, kot da vzamem čelo iz kovčka, in ... Nasmehne se z rosnimi očmi.
Za sprejemni izpit sem si zbrala ...
Bachovo suito za čelo številka 1, rečem sam pri sebi.
Bachovo suito za čelo številka 1, ki mu je bla zelo všeč in ki sem mu jo morala zaigrat vsakič, ko je – potem, ko sem nardila sprejemni izpit, se vpisala na faks in našla sobico v stanovanju s še dvema študentoma – prišo na obisk ...
Mati ni sposobna reči niti besede. Njen obraz je brez pravega izraza in bled kot kip. Molk je zlato, pomislim.
Ko sem ga vidla zadnjič, je bil že čisto na koncu z močmi ... Zaželel si je svojo skladbo in ker nisem mela čela, sem mu jo morala zapet ... Umr bom, je reko. Na pogrebu zaigraj samo za mene ...
Obmolkne in si s kazalcem obriše solzico, ki je prilezla skoraj do kotička ustnic. Sede na rob odra in objame čelo. Ko lok prvič zapleše po strunah, med občinstvom nastane nekaj, čemur bi rekli smrtna tišina, med izvajanjem skladbe si le tu in tam kdo upa vdihniti. Celo mati ne more izustiti nobene.
Judita konča in za trenutek obsedi. Potem vstane, prinese čelo k meni in se vrne na oder. Župnika, ki je nameraval nadaljevati obred, s kretnjo zaustavi.
Stanko je mel pred smrtjo še eno ... zadnjo željo, reče Judita. Napoti se proti vozičku in dvigne žaro k sebi. Poboža in poljubi njen pokrov, potem pa se s hitrimi koraki odpravi mimo mene in presenečenih žalujočih proti izhodu. Mati vstane in me vpraša, kaj je zdaj to, kaj se dogaja, je ne misliš ustavit? S čelom v roki rečem, da ne in da naj se vsede in neha delat cirkus.
To je samo fotrov pogreb in od nobenga drugega, rečem. Zadnja želja je zadnja želja in izpolnili jo bomo!
V tistem pristopi žena, ki se je medtem vrnila v dvorano, in me vpraša, zakaj tista punca nese fotra ven in suho ji odvrnem, da samo izpolnjuje fotrovo zadnjo željo in ko nekdo od zadaj vpraša, kaj se dogaja, gremo pol jest al ne, skočim na oder, vzamem mikrofon in tudi njemu (in vsem prisotnim) odgovorim, da izpolnjujemo očetovo zadnjo željo in ja, gremo jest in pit in se poveselit, ker je to tisto, kar bi foter – ki ga pravzaprav nihče od nas ne pozna v resnici – v prvi vrsti hoto, da nardimo ...
* * *
Judita parkira na Lentu. Nekaj trenutkov sedi in gleda žaro na sovoznikovem sedežu. Nasmehne se, jo vzame v naročje in pogladi pokrov.
Tu sva, reče. Res si vtrgan, da greš delat tak cirkus ...
Izstopi iz avta in se napoti proti mostu. Po stopnicah se povzpne nanj in se ustavi šele na sredi. Drava je počasna in gladino režejo samo kratke črte za brezskrbnimi labodi. Žaro odloži na ograjo, počasi dvigne pokrov in ga položi zraven. Z roko seže vanjo in izvleže polno pest pepela. Zapre oči in ga povoha. Stegne roko in počasi razpira prste. Ata Sprevodnik ji počasi polzi in veter ga nežno nosi vedno nižje, proti gladini.
Judita nekaj časa opazuje tisto malo količino pepela, potem pa dvigne žaro in iz nje vsuje ves pepel, kar ga je in reče: Zbogom, Stanko, kjer koli že si ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar