Točno opolnoči

Globoko vdihni in štej do deset. Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Šest. Sedem. Osem. Devet ... Deset.
V glavi čutim razbijanje srca – bum, bum, bum ... Skozi režo vrat še enkrat ocenim položaj, z vso silo brcnem in se poženem noter.
Presenečen me pogleda, a ne utegne niti pisniti. Britvica zmrzne na njegovem obrazu – pa kdo danes še uporablja to zastarelo sranje? In kdo se brije ob enajstih ponoči?!
Z levo mu zamašim usta, z desno pa zgrabim njegovo desnico, ki neprostovoljno zaorje z britvijo po vratu. Rdeča freska vredna Hermanna Nitscha zaživi na ogledalu in ploščicah.
Za vsak primer naredim še par potez, potem se neha upirati. Zloži se na kolena in kar se da nežno ga položim na tla. Za trenutek se mi zazdi, da mi hoče iti na jok.
Vstanem, odprem vodo in s prsti zdrgnem britvico. Voda se rožnato vrtinči v odtok. Ura je enajst in tri minute ...
Tak ne morem nikamor. Odvijem tuš in odlepim umazane, lepljive cunje s sebe. Nekaj njegovega soka se je precedilo skozi kavbojke.
Pod mrzlo vodo se zdrgnem po vsem telesu in glavi z njegovim Old Spiceom, se obrišem in ob četrt na dvanajstih navlečem sveže kavbojke in majico. V predsobi se spotaknem čez njegove kovčke in izginem v noč ...
Po desetih minutah teka se ustavim na mostu. Do sitega se nadiham in naslonim na ograjo. Pogledam dol – moja obrita glava s skoraj enakim pogledom, kot je malo prej bil njegov.
Kaj zdaj? Pustil jo boš, ne da bi se poslovil? Ne da bi jo zadnjič videl?
Medtem ko meljem podobna vprašanja, v ozadju dvakrat zadoni zvon. Če greš zdaj in če vso pot tečeš, si lahko v petnajstih minutah pri njej.
Moram k njej ...
Vstopim čisto potiho in odvežem vezalke na čevljih, ki jih ponavadi zbrcam dol. Pred vrati spalnice pogoltnem slino. Deset do ...
Ko se zazdim pripravljen, pobožam kljuko in na rahlo odškrnem vrata – odeja enakomerno diha.
Z mačjimi koraki se prikradem do nje, sedem na rob postelje in previdno privzdignem odejo. S palcem in kazalcem nežno potegnem naramnico spalne srajce, se nežno vležem k njej in ji poljubim ramo.
Premakne se, zato se še bolj stisnem k njej in odprem šlic, da bi napravil prostor ... Z dlanjo se sprehodim od njenega stegna do riti, jo z občutkom zgnetem in preplezam bok na drugo stran do gozda.
Prevali se na hrbet.
Ti?!
Šššš, jo utišam. Nasloni se na komolce.
Nisva sama, reče. Sva?
Ne skrbi. Nikogar ne bo.
Je ... šel?
Pokimam.
Nehati bova morala ... Mislim, da nekaj sluti.
Potegnem ji spalno srajco prek širokih bokov (dvigne rit) do popka. Namestim se na njej. Z roko mi ga nameri, dovolj vlažna, da lahko z vso težo počasi spustim boke proti njenim bokom. Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Šest. Sedem. Osem. Devet. Deset.
Počasi krožim, se dvigam in spuščam. Diha vedno hitreje. In glasneje.
Pospešim gibanje in se zagrizem v njen vrat, da komaj diham.
Končno ujameva ritem gibov in dihanja, eden v drugega suvava vedno močneje in hitreje, kot da oba veva, da je tokrat zadnjič, ker to ni prav, ker je bolno, in vedno glasnejša sva, vse dokler iz mojega malega ne brizgne in se iz njenega grla iztrga krik – točno opolnoči ...
Za nekaj trenutkov obležim na njej z vso težo, dokler ji ne kapne, da ga nisem odmaknil ... Porine me s sebe.
Prišlo ti je v meni!
Nič ne rečem. Nasloni se na komolec.
Ne bi ti smelo priti v meni. Ne morem si privoščiti otroka s tabo.
Dvignem se v sedeči položaj in zazeham, ko parkiram podplate na parketu.
Stuširat se grem, reče z jeznim glasom, ker niti ne muksnem. Prevali se s postelje in zapusti spalnico. V predsobi nekaj zaropota.
Auu, jebemti! Pa kdo pušča preklete kufre na sredi –
Trenutek tišine.
Sledi krik groze.
Zaprem oči in se kot v počasnem posnetku spustim na hrbet, z mislijo na časopisne novice z naslovom Edi P. krvavo obračunal z očetom ...