Romeo in Julija

V bloku sta bila znana kot Romeo in Julija, ker se je za njunimi vrati pogosto slišalo kričanje in razbijanje.
Roman je sanjač, ki bi rad izdal največji roman vseh časov, in je za pisanje izkoristil vsako sekundo prostega časa: njegov roman pa dejansko postaja vedno večji, se pravi daljši ...
Pa kaj bi pravzaprav rad dosego s to knigo? vpraša Julčka, šivilja v tovarni sedežnih prevlek za avtomobilsko industrijo.
Kak to misliš, kaj bi rad dosego? Rad bi ... Roman dvigne pogled iznad beležke in se zazre skoz okno, kot da bo zunaj našel odgovor. Rad bi ...
Lahko bi jo recimo zdaj položo na tla pod kredenco in bi dosego dva globoka krožnika, golaž je že kuhan, se zareži Julčka.
Spet se zajebavaš z mojega dela.
Tvojega dela ... Tvoje delo je blo delo varnostnika, predn si pusto službo.
Nisem pusto službe, ampak sem bil odpuščen!
Premeščen, ga popravi Julčka in postavi lonec na sredo mize.
Ja, ampak premeščen na delovno mesto, kjer bi dejansko moral delat ...
Ki ga nisi sprejel – torej si pusto službo.
Julčka obupa in gre sama po krožnika in žlici.
Glej, s tabo tu ne morem prit do konca. Pojejma to ...
Da se boš lahko znova zapr v svojo čumnato in se umakno pred mano.
Roman zavije z očmi, zapre beležko, jo poči na mizo in si naloži na krožnik.
Ne umikam se! Rad bi izkoristo čas, ko sem na podpori, in dokončal, nekaj, kar mi ogromno pomeni.
In to bo ... kdaj?
Ne vem. Pusti me vsaj do novega leta ...
Julčka se zareži.
Zdaj smo konc junija. In isto si reko prejšno leto.
Roman zmigne z rameni.
Če ne najdem konca.
Kak ne najdeš konca. Pa nakluko si že ... kolko, pet tisoč strani?
Ne pretiravaj ... Tri tisoč štirsto pa nekaj.
Ko bi vsaj kaj mel od tega.
Pa saj sem par stvari že objavo, ne?
Ja, na netu pa v nekih obskurnih revijah, ko nič ne plačajo.
Dobivam pa dobre ocene, kar je tud nekaj vredno, ne.
Ja, ampak z dobrimi ocenami jaz ne morem v trgovino po kruh pa mleko.
Saj bo, Julči, reče Roman in jo poboža po obrazu v upanju, da bo debate konec. Nekaj trenutkov se molče gledata.
Otroka bi rada ...
Roman vstane in odnese krožnika v korito, spusti vodo in ju od sile pomije.
Moja biološka ura teče ... Ma kaki teče, zvoni!
Zdaj ni pravi čas za to.
Kdaj pa bo po tvojem pravi čas?
Roman odloži krožnik, vzdihne in zmigne z rameni. Vsake toliko ga zmasira s to temo, ko ni sposobna krotiti svojih gnezdilnih vzgibov, takrat Roman ponavadi zamenja temo ali pobegne v svojo sobo.
Enkrat me bo potrpljenjee minlo! zavpije za njim.
Roman zapre vrata in se nasloni na njih. Uide mu Pizda!, potem sede za pece in zažene urejevalnik besedil.
Saj ne, da bi bil eksplicitno proti otrokom in tudi Julčko je imel rad in vse, ampak s svojim delom je postajal obseden in upanje, da bo ustvaril nekaj res velikega, kar bo pustil za sabo in po čemer se ga bodo spominjali, ga je gnalo naprej, da je nepretrgano bruhal stavke in zlagal printe na vedno večji kup. Ko bo končal, si bo našel službo in bo skrbel za Julčko in otroka. Brez zajebancije!
Prižge tiskalnik in spusti skozi zadnjih sto in nekaj strani, ki jih je manično nakljukal v zadnjih nekaj tednih, ko brez trkanja vstopi Julčka.
Hej ...?
Pogovorit se morma – zdaj!
Julčka je videti odločena, tiskalnik pa s strpinčenim glasom pljuva liste.
O čem, Julčka? Kaj ne vidiš, da sem zaposlen?
Ti si brezposeln sanjač brez kakršne koli koristi, Roman. Jaz od tebe nimam nič. Zaslužim si več ko to in če se bom hotla s tabo pogovarjat, se tudi bom.
Julčka, za pogovor sta potrebna dva, mene pa trenutno ni.
Njene oči se zarosijo.
Glej, lubica, teh stvari se ne da izsilit ...
Rada bi samo razčistla stvari in to je vse ... Da mi daš odgovore, ki si jih zaslužim – zato ne rabiš navdiha, umetnik!
"Umetnik" ga je zadel v živec. Umetnik po njenem prepričanju ni ustvarjalec, ki je na tem, da naredi nekaj lepega, ampak parazit, ki živi od podpore in ženine plače. Ona dela za oba in mu omogoča njegove sanje, ki zanjo počasi a vztrajno postajajo nočna mora.
Žalit me nea rabiš, reče Roman smrtno resno.
Žalit, Roman? Žalit?! Žališ me ti s svojim nikakim odnosom. Pa ti resno misliš, da si nekaj posebnega? Da si več ko jaz, ker maš kao sanje? (Kao sanje podpre z narekovaji iz kazalcev in sredincev.)
Je kaj narobe, če ma človek "kao sanje"? jo oponaša Roman.
Ne, Roman, nič ni narobe, ampak jaz mam tudi sanje! Sanjam o možu, ki me ma rad, mi stoji ob strani in se mu ne zdi škoda časa za mene, ki je dober mož in oče vsaj enemu otroku ...
Roman vzame šop papirja iz tiskalnika in ga odloži na obstoječi kup svojega monumentalnega literarnega umotvora.
Sem ti reko, da zdaj ni pravi -
Čas! Vem, si reko. Nikol ni pravi čas. Pa mi povej, kdaj je pravi čas? Zvečer? Jutri? Po novem letu? Čez deset let?!
Roman nestrpno tleskne z jezikom.
Ne vem, Roman, odločit se boš moral, odkima Julčka. Al pa se bom jaz.
Kaj mi groziš?
Grozim? Recimo, da te postavlam pred dejstvo. Sita sem tega, da sem vedno jaz žrtvujem in vlečem stvari naprej, medtem ko ti glumiš pisatla pa čakaš, da ti bo enkrat kao ratalo.
Poslušaj, odgovornost mam do svojega talenta in moram iz tega nekaj napravit.
Jaz sem tud mela talent, pa sem diplomo obesla na klin zaradi ...
Zaradi mene?!
Julčka ne reče nič. Roman vstane in jo objame okoli ramena.
Pa saj sem ti reko, da potrpi ...
Do novega leta, ja, stokrat sem že čula eno in isto. Stokrat! Jaz hočem zdaj živet, ne pa po ne vem kerem novem letu!
Roman dvigne roke.
Evo, si mi že zatežila. Kak naj kaj ustvarim, če mi zatežiš sredi dela?
Roman, življenje s tabo sem si drugač predstavlala.
No, pol pa oprosti, da ne ustrezam tvojim predstavam o življenju. Poznaš me že ... kolko, dvajset let in bi že lahko vedla, kaj lahko pričakuješ od mene. Jebemti, ista si ko tvoja mati!
Pa kaj zdaj mešaš mamo? Kaj ma ona z nama?
Kaj ma ona z nama? To, da je zatežila tvojemu staremu, da se je stegno! In tebe je vzgojila, da točno to delaš ti zdaj meni!
Ona je kriva, da se je stegno? Umr je zarad alkohola!
Seveda! Saj trezn ni mogo prenašat tega najedanja nonstop!!!
Roman vstane, se prerine mimo nje v predsobo in stopi v čevlje.
Kam pa zaj?
Dol grem na pir!
Na pir? In pol bo vse okej?
Ja!
In pol se boš stegnil zaradi alkohola, pardon zaradi mene!
Ja!
Nikamor ne boš šou, zaj se pogovarjam s tabo!
Ma vprašo te bom!
Nikamor ne greš, sem rekla!
Nea me jebi!
Roman navleče jakno in odpre vrata, Julčka pa se požene vanj, da se oba prevržeta, kot sta dolga in široka. Julčka se takoj pobere, stisne vrata, obrne ključ in ga stlači v žep na kavbojkah.
Roman je pri padcu z glavo butnil ob podboj kuhinjskih vrat, da se mu je v redu zvrtelo. Ko pride k sebi, se pobere in hoče odpreti vrata.
Daj kluč!
Ne dam!
Daj mi kluč, sem ti reko!
Ne!
Roman jo odrine, da se zvrne po tleh, se prestopi čez njo in ji začne brskati po žepih. Julčka zbere moči in ga brcne v mednožje, da ga preloži kot knjigo, potem pa še v brado, da se Roman raztegne po tleh kot testo za štrudl in obleži na hrbtu.
Požene se nanj in začne s pestmi tolči po njem, pa naj pade, kamor pade. Roman si z eno roko pokrije jajca, z drugo pa obraz, Julčka pa tolče, tolče.
Če sem rekla, da ne greš nikamor, potem ne greš nikamor!!!
Tako podivjane je še v življenju ni videl. Nekako se mu uspe pod njo preobrniti na kolena, medtem ko njene pesti divje bobnajo po njegovem hrbtu.
Roman vstane, Julčka pa se ga oklene z nogami okrog pasu in rokami okrog vratu. Roman se opoteče po predsobi, žila v glavi mu nabija in pred očmi se mu bliska. Z zadnjimi močmi se s hrbtom, na katerega je prilepljena Julčka, z vso silo zaleti v zid. Julčka zaječi, Roman pa ponovi manever.
Takoj ko njen objem nekoliko popusti, se Roman obrne in jo stisne v klinč. Julčka kot stekla maha na vse strani, Roman pa stiska, stiska ...
Spusti me, Roman ... s težavo izdavi Julčka.
Pa ja, reče Roman in stisne še močneje. Ti boš mene jebala!
Njeni udarci nehajo deževati, z obema rokama se oklepa njegovih in se skuša osvoboditi iz zadnjega objema.
Spusss ... ti ... mmmmmmm ...
Roman počasi popušča, Julčka pade najprej na kolena, potem pa se negibna razleze po tleh.
Roman osupne. Nekaj trenutkov molče gleda in skuša dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem poklekne k njej.
Julčka! Julčka, zbudi se! O pizda, kaj sem nardil?!
Objame jo in si jo privije k prsim.
Moja Julčka ...!
Roman bruhne v neutolažljiv jok. V trenutku je vse izgubilo smisel. Njegov roman je izgubil smisel.
Kaj si želel doseči z njim, Roman?
Pogleda gor, kot da se na stropu skriva odgovor. Lestenec.
Iz svoje sobe prinese kup papirja, ki je njegov nedokončani roman, iz peceja izvleče napajalni kabel.
Kaj bi rad dosegel s svojim romanom, Roman?!
Previdno stopi na kup papirja, na kavelj, na katerem je obešen lestenec, pa zaveže kabel. Na drugem koncu naredi zanko in si jo natakne okoli vratu. Zapre oči in brcne svoj nedokončani roman ...
Spusss ... ti ... mmmmmmm ...
Njegovo telo se še nekaj časa guga, medtem ko strani nedokončanega romana počasi pristajajo na tleh.