Štoparja

Senca ogromnega oblaka požira cesto meter za metrom nekje med Mariborom in Ljubljano. Veter pleše z odpadlimi listi in se zapleta v dolge kodre dekleta, ki stoji ob cesti in vsake toliko iztegne palec v upanju, da se bo nanj zataknilo mimo drveče vozilo.
Rečem, da grema z vlakom, ona pa ne, sikne tip, ki čepi par metrov naprej in naveličano draži mravlje s travnim stebelcem.
Z avtom bom šla, jo oponaša. Živčno pogleda na uro. Tri ure! ji pokaže s prsti in pokima, češ boš kaj rekla na to.
Punca ga jezno pogleda. V njegovih črnih očalih je odsev ceste in ko vidi, da se v daljavi končno približuje avto, se ji obraz razvedri v novem upanju. Obrne se in znova poskusi.
Daj, Mirko, nea težači, sem se pač zmotla, mu reče čez ramo.
Zmotla?! Jaz se bom zdaj zmoto pa bom vstal pa šou domov.
Avto seveda pelje mimo.
Mirko iz torbe potegne pločevinko, jo poboža in globoko vzdihne.
Pivo se je skuhalo, jo očitajoče pogleda.
Punca se skloni, vzame pločevinko, jo odpre in krepko potegne, da ji tekočine spolzi prek roba ustnic čez brado in na vrat.
Mirko vstane in poliže pivo z nje. Objameta se in poljubita.
V daljavi zaslišita avto in v trenutku se vrneta na položaje. Mirko zeksa pir in parkira prazno pločevinko na rob ceste.
Avto upočasni, voznik si pozorno ogleduje štoparko, ko pa zagleda tipa poleg nje, pohodi stopalko za plin, se zareži in jima pokaže sredinec.
Zaleti se, prašič! besno zavpije punca in brcne pločevinko na sredo ceste. Mirko privzdigne očala na čelo, jo zgroženo pogleda in hoče nekaj reči, v tistem pa se zasliši cviljenje gum, trenutek tišine, potem pa glasen pok in mečkanje pločevine.
No, smeh ga je zdaj ziher mino! reče punca in zdirja naprej po cesti.
Pa ti si ftrgana, zatuli Mirko in se požene za njo. Prihitita do kraja nesreče in zdaj punca nesrečnemu vozniku vrne sredinec.
Marta! zavpije Mirko in jo potegne naprej – ustavita se šele po dobrem kilometru, kjer znova zavzameta štoparsko držo.
Marta živčno žveči spodnjo ustnico in si popravlja lase, Mirku pa v obraz eksplodira pivo iz nove pločevinke, v kateri se je med tekom dobro spenilo.
Nujno moraš nehat s tem! Tak ne bo šlo več naprej.
Tišina.
Enkrat boš v navalu jeze kaj takega naredla meni in ...
Tišina.
Boš rekla kaj, al nič?
Tišina.
Ma idi v ... reče Mirko in vstane s hrbtom proti njej.
Čez nekaj trenutkov ga objame od zadaj in ga poljubi na vrat.
Ta bo, reče Marta, ko se končno približa priklopnik.
Marta skoči in iztegne palec, ampak tudi ta tovornjak odgrmi mimo. Marta in Mirko se spogledata.
Da ne bi slučajno ... ji požuga s prstom.
Nima smisla, vzdihne Marta. Kmalu bo tema, prav si mel.
Seveda sem mel prav, zmagoslavno odvrne Mirko, čeprav glede na trenutno stanje nekih razlogov za zmagoslavje nima.
Skloni se in iz torbe izbrska dva sendviča. Zadnji sončni žarki obsijejo nekaj kovinskega v njegovem zadnjem žepu.

* * *

Noč je naravnost čudovita. Le tu in tam pesem čričkov zmoti avto, ki jima ne ustavi.
Dvoje luči starega razmajanega hrošča zbudi še zadnje upanje. Marta skoči kvišku ... Hrošč obstane.
Končno se je nekdo omehčal, končno se je nekdo ujel na njen palec.
Voznikova vrata se odprejo.
Vsakih pet minut, jebemti, vsakih pet minut!
Štoparja se molče spogledata. Vtrenutku je jasno, da voznik ni ustavil njima, ampak avto vozniku, očitno pokvarjen.
Brez panike, takoj bo! jima reče voznik.
Odpre pokrov zadaj in začne šariti po motorju, tu in tam se jima nasmehne, čeprav se to v temi bolj malo vidi, potem pa se znova posveti popravilu.
Mimogrede – jaz sem Janez.
Mirko.
Vesna.
Včasih mam občutek, da ma svojo voljo in da me enostavno zajebava, se nasmeje Janez, vstane in zapre pokrov.
Mislim avto, doda in brcne v blatnik.
Mogoče pa je hoto, da nama ustavite, se nasmehne Marta.
Mogoče, reče Janez. Kam greta?

* * *

Janez med vožnjo pogosteje kot običajno usmerja pogled v vzvratno ogledalo, kjer se njegove oči vsakič srečajo z Martinimi. Mirko drema na njenem ramenu in se vsake toliko premesti na sedežu, ne da bi odprl oči.
Janez se ji nasmehne in ona mu vrne nasmeh.
Ja, tak je to, zavzdihne Janez, da bi na vsak način prerezal tišino, pravih besed pa ne najde.
Prosim, vpraša Marta.
Nič nič, samo ...
Mirko se zdrami. Pogleda levo in desno.
Je kaj narobe? vpraša, potem spet zaspi.

* * *

Tvoj prijatl je vedno tak tiho? znova poskusi Janez, Marta pa pogleda Mirka.
Ne ...
V bistvu je super, da smo se srečali, reče Janez. Nea se rad sam vozim.
Pogleda jo v ogledalu in se popraska po tilniku.
Zato tu pa tam rad poberem kakega štopara, da mi ni dolgcajt ...
Mhm, pokima Marta.
Cesta je slaba družba ...
Mhm ...
Mirko odpre oči in vpraša, če je kaj narobe, potem pa zarine roko Marti pod majico, zapre oči in znova ga odnese.

* * *

Tak, slavnostno spregovori Janez. Jaz tukaj zavijem v ta hrib, tak da greta lahko tu vun ...
Popravek, se predrami Mirko – tu greš vun ti!
Ha? vpraša Janez in se začuden obrne nazaj. Mirko privzdigne rit, iz zadnjega žepa potegne kovinski predmet in ga prisloni Janezu na čelo.
Prosim, da ne delaš nepotrebnih problemov in tu izstopiš, skozi zobe iztisne Mirko. Ne sili me, da bi ti govor dvakrat, ker me potrplenje mineva! Spizdi vun! Spizdi vun!!!
Janez osuplo gleda in ni sposoben izdaviti nobene.
Tota stvar tu – Mirko pokaže s prstom na pištolo na Janezovem čelu – je sposobna nardit vlko lukno!
Mirko, nehaj, reče Marta in z dlanjo odmakne cev z Janezove glave. Čisto fajn poba je ...
Njen glas prihaja od daleč ... Od zgoraj. Čisto fajn poba!
Kurac je fajn! zakriči Mirko. Celi cajt najeda, da človek nea more spat!
Obrne se k njej in jo z levico zgrabi za čeljust.
Nikoli, ji reče, ampak res nikoli mi nea nasprotuj fpričo drugih, je jasno?
Potegne jo k sebi, da se ji ustnice našobijo in jo poljubi.
Si gluh, alkaj? reče ne da bi se odmaknil od nje. Spokaj se vun!
Janez odpre vrata.
Saj ne bota prišla daleč ... S totim hroščom ne.

* * *

Zamišljeno stopa po cesti, zre v trupla povoženih živalic in pazi, da ne bi katere od njih pohodil. Nikjer ni žive duše.
Na levi je travnik in par dreves, na desni polje.
Daleč spredaj zagleda luči. Nekaj hiš. Manjše naselje. Mogoče celo policijska postaja, da prijavi prasca, ki mu je spizdil hrošča ...
Ampak potem bi lahko zaprli tudi njo ... Ona je okej, rekla je, da je čisto fajn poba. Zadovoljno se popraska po bradi.
Počasi stopa mimo hiš. Na steno ene izmed njih je prislonjeno kolo. Staro in razmajano, ampak nezaklenjeno.
Janez pogleda levo in desno – nikjer nikogar.
Hmmm ... Ampak potem bom jaz tud kriminalec. Tak ko Mirko. Ne, ni dobra ideja. Ne morem. Ne smem. Ne bom.

* * *

Glasen pok in zračnica je v trenutku prazna. Janez razjaha kolo in ga zabriše v obcestni jarek in nadaljuje peš.

* * *

Pa pizda! Zakaj ravno zdaj! se zasliši izza ovinka. Pa kaj res nimam niti trohice sreče, alkaj? Al si pa ti s temi svojimi ... uroki al kar koli že so?
Mirko! Janez se potuhne za grm.
Kaj jaz? Sem jaz kriva, če ti nea znaš vozit?
Kaj nea znam vozit? Saj si vidla, da je onemu tud crkno vsakih pet minut?
Ja, ampak je – za razliko od tebe – tisti prijazni tip znal tud popravit! Kaj si ga pa vrgo vun!
Prijazni tip ... Janezu se usta raztegnejo v nasmešek.
Prijazni tip?! se z gnusom in čudenjem spači Mirko. Prijazn je mogoče bil, če je pa to bil tip, tak ko praviš, pol me pa res skrbi za tvoj okus in trezno presojo o moškosti!
Ja, saj glede na to, da sem zdaj tu s tabo, mene tud! jezno odvrne Marta, zavije okoli hrošča in se vsede na sprednji blatnik.
Janez vstane in se odkašlja, Marta in Mirko ga začudeno pogledata.
Mirko se dvigne in potegne pištolo.
Pa kaj ti si že spet tu?!
Mirko! zavpije Marta.
Ne ti meni Mirko! Zdaj pa je dosti heca! Vleži se na trebuh!
Janez pogleda Marto, ki samo nemočno zmigne z rameni, dvigne roke v zrak in se počasi spusti na kolena.
Ne bom ti dvakrat reko! Vleži se na trebuh! Vleži se na trebuh!!!
Janez se raztegne po tleh. Mirko stopi k njemu in ga brcne v bok.
Mirko!!! zakriči Marta.
Pa kaj je? Kaj bi rada?
Mirko je hudičevo jezen. Prav besen je.
Na čigavi strani si? Ti si si zmisla štopanje, zaj pa maš! Kaj se pajtlaš za totega ... toto revo!
Da bi stavek bolj kategorično zaključil, ga še enkrat fino brcne v bok. Janez zaječi.
Pa nehaj!
Marta se požene vanj, da se skoraj zloži po tleh in s pestmi začne bobnati po njegovem prsnem košu.
Nobena reva ni! To je dokazo, ko je prišo za nama!
Za tabo, jo popravi Janez.
Za mano, pristavi Marta. Ti – ti pa si frajer samo zato, ker maš pištolo!
Mirko za trenutek ostane brez besedila. Kaj takega se mu še ni zgodilo, zato ni vedel, kaj se v takih okoliščinah reče. S pogledom bega z Janeza na tleh na Marto, ki stoji pred njim na razdalji par centimetrov, in nazaj.
Pa ... Pa kaj je zaj to?
Nič mu ni več jasno.
Kaj sta v kakem ... skritem dogovoru, alkaj? Se poznata že od prej? Si zato hotla s štopom, ne pa z vlakom?!
Janez previdno dvigne roko.
Jaz bi nekaj reko, če lahko ...
V tistem vanj prileti še ena brca.
Kaj se oglašaš, če te ni noben nič fprašo?! Ti, punči – obrne se k Marti – se pa v bodoče malo lepše obnašaj, ker zna bit ata rahlo jezn, okej?!
Janez izkoristi priložnost, ko Mirko ni pozoren nanj, se požene proti njemu in mu z obema rokama vklešči noge. Mirko komaj ohrani ravnotežje.
Pizda ti ...
Zdaj ima Mirko zadosti, cev nastavi Janezu na glavo, v tistem ga Marta brcne v roko in izstreljeni naboj se zarije globoko v pločevino Janezovega avta. Pol brce je pokasirala tudi Janezova glava, zato od bolečine stisne objem okoli Mirkovih nog in ta izgubi ravnotežje. Zadnje, kar lahko Mirko med padcem še naredi, je da z ročajem pištole trešči Janeza po gobcu. Janez si pokrije obraz z dlanmi, Mirko pa skoči pokonci.
Tebe, lubica, sem pa danes že enkrat opozoril! reče in zamahne s hrbtom dlani proti Martinemu obrazu. Marta se odmakne in se požene okoli avta, Mirko pa za njo.
Stegni se, prasec!
Pa ti res nimaš nikoli zadosss-
Mirko ne dokonča stavka, ker mu zdrsne na ploščati gmoti, ki je bila v prejšnjem življenju jež, dokler ni Mirko čezenj zapeljal s hroščem ...

* * *

Janez in Marta stojita nad Mirkom. Mlaka izpod njegove glave se vidno veča. Janez se odkašlja.
Misliš, da je blo to nujno ...?
Marta spravi pištolo v zadnji žep.
Kaj si hecn ti? Bi bil rajši ti na njegovem mestu? se nasmehne.
A-a, odvrne Janez. Marta se stisne k njemu.
Boš pogledo, kaj je z avtom?
Janez pokima in počepne k motorju.
In kaj boma zdaj z njim?
Marta zmigne z rameni, Janez pa zapre pokrov in si obriše roke v hlače.
Ampak nekaj mi ni jasno ... Vem, da je bedarija, samo ...
Marta ga vprašujoče pogleda.
Rekla si mu, naj se stegne in on je točno to nardil!
Marta se nasmehne.
To je ... en mojih talentov. Če si kaj zares močno zaželim, se mi včasih izpolni ...
Privije se k njemu in zakopa hladne dlani pod njegovo majico – Janezu se naježi koža. Močno jo stisne k sebi.
Mam pa, nadaljuje Marta, tudi druge talente ...
Aja? Janez si oblizne ustnice. Maš?
Maaammmmmm ..., po mačje zadovoljno zaprede Marta, in ti jih bom pokazala, naj me vrag vzame, če –
Puf!
???
Janez objema zrak in začudeno gleda. Veter mu boža lase.
Za trenutek se trudi zbrati misli – se je vse skupaj res zgodilo ali je samo sanjal? Če je sanjal, zakaj potem na tleh leži Mirkovo truplo?
Sesede se na blatnik in se popraska po glavi.
Eh, vzdihne in odmahne z roko, sede v avto in obrne ključ. Stari hrošč vžge v prvem poskusu in se premakne nazaj na cesto, nekje daleč stran pa se nekdo že veseli Martinega obiska ...