Romeo in Julija

V bloku sta bila znana kot Romeo in Julija, ker se je za njunimi vrati pogosto slišalo kričanje in razbijanje.
Roman je sanjač, ki bi rad izdal največji roman vseh časov, in je za pisanje izkoristil vsako sekundo prostega časa: njegov roman pa dejansko postaja vedno večji, se pravi daljši ...
Pa kaj bi pravzaprav rad dosego s to knigo? vpraša Julčka, šivilja v tovarni sedežnih prevlek za avtomobilsko industrijo.
Kak to misliš, kaj bi rad dosego? Rad bi ... Roman dvigne pogled iznad beležke in se zazre skoz okno, kot da bo zunaj našel odgovor. Rad bi ...
Lahko bi jo recimo zdaj položo na tla pod kredenco in bi dosego dva globoka krožnika, golaž je že kuhan, se zareži Julčka.
Spet se zajebavaš z mojega dela.
Tvojega dela ... Tvoje delo je blo delo varnostnika, predn si pusto službo.
Nisem pusto službe, ampak sem bil odpuščen!
Premeščen, ga popravi Julčka in postavi lonec na sredo mize.
Ja, ampak premeščen na delovno mesto, kjer bi dejansko moral delat ...
Ki ga nisi sprejel – torej si pusto službo.
Julčka obupa in gre sama po krožnika in žlici.
Glej, s tabo tu ne morem prit do konca. Pojejma to ...
Da se boš lahko znova zapr v svojo čumnato in se umakno pred mano.
Roman zavije z očmi, zapre beležko, jo poči na mizo in si naloži na krožnik.
Ne umikam se! Rad bi izkoristo čas, ko sem na podpori, in dokončal, nekaj, kar mi ogromno pomeni.
In to bo ... kdaj?
Ne vem. Pusti me vsaj do novega leta ...
Julčka se zareži.
Zdaj smo konc junija. In isto si reko prejšno leto.
Roman zmigne z rameni.
Če ne najdem konca.
Kak ne najdeš konca. Pa nakluko si že ... kolko, pet tisoč strani?
Ne pretiravaj ... Tri tisoč štirsto pa nekaj.
Ko bi vsaj kaj mel od tega.
Pa saj sem par stvari že objavo, ne?
Ja, na netu pa v nekih obskurnih revijah, ko nič ne plačajo.
Dobivam pa dobre ocene, kar je tud nekaj vredno, ne.
Ja, ampak z dobrimi ocenami jaz ne morem v trgovino po kruh pa mleko.
Saj bo, Julči, reče Roman in jo poboža po obrazu v upanju, da bo debate konec. Nekaj trenutkov se molče gledata.
Otroka bi rada ...
Roman vstane in odnese krožnika v korito, spusti vodo in ju od sile pomije.
Moja biološka ura teče ... Ma kaki teče, zvoni!
Zdaj ni pravi čas za to.
Kdaj pa bo po tvojem pravi čas?
Roman odloži krožnik, vzdihne in zmigne z rameni. Vsake toliko ga zmasira s to temo, ko ni sposobna krotiti svojih gnezdilnih vzgibov, takrat Roman ponavadi zamenja temo ali pobegne v svojo sobo.
Enkrat me bo potrpljenjee minlo! zavpije za njim.
Roman zapre vrata in se nasloni na njih. Uide mu Pizda!, potem sede za pece in zažene urejevalnik besedil.
Saj ne, da bi bil eksplicitno proti otrokom in tudi Julčko je imel rad in vse, ampak s svojim delom je postajal obseden in upanje, da bo ustvaril nekaj res velikega, kar bo pustil za sabo in po čemer se ga bodo spominjali, ga je gnalo naprej, da je nepretrgano bruhal stavke in zlagal printe na vedno večji kup. Ko bo končal, si bo našel službo in bo skrbel za Julčko in otroka. Brez zajebancije!
Prižge tiskalnik in spusti skozi zadnjih sto in nekaj strani, ki jih je manično nakljukal v zadnjih nekaj tednih, ko brez trkanja vstopi Julčka.
Hej ...?
Pogovorit se morma – zdaj!
Julčka je videti odločena, tiskalnik pa s strpinčenim glasom pljuva liste.
O čem, Julčka? Kaj ne vidiš, da sem zaposlen?
Ti si brezposeln sanjač brez kakršne koli koristi, Roman. Jaz od tebe nimam nič. Zaslužim si več ko to in če se bom hotla s tabo pogovarjat, se tudi bom.
Julčka, za pogovor sta potrebna dva, mene pa trenutno ni.
Njene oči se zarosijo.
Glej, lubica, teh stvari se ne da izsilit ...
Rada bi samo razčistla stvari in to je vse ... Da mi daš odgovore, ki si jih zaslužim – zato ne rabiš navdiha, umetnik!
"Umetnik" ga je zadel v živec. Umetnik po njenem prepričanju ni ustvarjalec, ki je na tem, da naredi nekaj lepega, ampak parazit, ki živi od podpore in ženine plače. Ona dela za oba in mu omogoča njegove sanje, ki zanjo počasi a vztrajno postajajo nočna mora.
Žalit me nea rabiš, reče Roman smrtno resno.
Žalit, Roman? Žalit?! Žališ me ti s svojim nikakim odnosom. Pa ti resno misliš, da si nekaj posebnega? Da si več ko jaz, ker maš kao sanje? (Kao sanje podpre z narekovaji iz kazalcev in sredincev.)
Je kaj narobe, če ma človek "kao sanje"? jo oponaša Roman.
Ne, Roman, nič ni narobe, ampak jaz mam tudi sanje! Sanjam o možu, ki me ma rad, mi stoji ob strani in se mu ne zdi škoda časa za mene, ki je dober mož in oče vsaj enemu otroku ...
Roman vzame šop papirja iz tiskalnika in ga odloži na obstoječi kup svojega monumentalnega literarnega umotvora.
Sem ti reko, da zdaj ni pravi -
Čas! Vem, si reko. Nikol ni pravi čas. Pa mi povej, kdaj je pravi čas? Zvečer? Jutri? Po novem letu? Čez deset let?!
Roman nestrpno tleskne z jezikom.
Ne vem, Roman, odločit se boš moral, odkima Julčka. Al pa se bom jaz.
Kaj mi groziš?
Grozim? Recimo, da te postavlam pred dejstvo. Sita sem tega, da sem vedno jaz žrtvujem in vlečem stvari naprej, medtem ko ti glumiš pisatla pa čakaš, da ti bo enkrat kao ratalo.
Poslušaj, odgovornost mam do svojega talenta in moram iz tega nekaj napravit.
Jaz sem tud mela talent, pa sem diplomo obesla na klin zaradi ...
Zaradi mene?!
Julčka ne reče nič. Roman vstane in jo objame okoli ramena.
Pa saj sem ti reko, da potrpi ...
Do novega leta, ja, stokrat sem že čula eno in isto. Stokrat! Jaz hočem zdaj živet, ne pa po ne vem kerem novem letu!
Roman dvigne roke.
Evo, si mi že zatežila. Kak naj kaj ustvarim, če mi zatežiš sredi dela?
Roman, življenje s tabo sem si drugač predstavlala.
No, pol pa oprosti, da ne ustrezam tvojim predstavam o življenju. Poznaš me že ... kolko, dvajset let in bi že lahko vedla, kaj lahko pričakuješ od mene. Jebemti, ista si ko tvoja mati!
Pa kaj zdaj mešaš mamo? Kaj ma ona z nama?
Kaj ma ona z nama? To, da je zatežila tvojemu staremu, da se je stegno! In tebe je vzgojila, da točno to delaš ti zdaj meni!
Ona je kriva, da se je stegno? Umr je zarad alkohola!
Seveda! Saj trezn ni mogo prenašat tega najedanja nonstop!!!
Roman vstane, se prerine mimo nje v predsobo in stopi v čevlje.
Kam pa zaj?
Dol grem na pir!
Na pir? In pol bo vse okej?
Ja!
In pol se boš stegnil zaradi alkohola, pardon zaradi mene!
Ja!
Nikamor ne boš šou, zaj se pogovarjam s tabo!
Ma vprašo te bom!
Nikamor ne greš, sem rekla!
Nea me jebi!
Roman navleče jakno in odpre vrata, Julčka pa se požene vanj, da se oba prevržeta, kot sta dolga in široka. Julčka se takoj pobere, stisne vrata, obrne ključ in ga stlači v žep na kavbojkah.
Roman je pri padcu z glavo butnil ob podboj kuhinjskih vrat, da se mu je v redu zvrtelo. Ko pride k sebi, se pobere in hoče odpreti vrata.
Daj kluč!
Ne dam!
Daj mi kluč, sem ti reko!
Ne!
Roman jo odrine, da se zvrne po tleh, se prestopi čez njo in ji začne brskati po žepih. Julčka zbere moči in ga brcne v mednožje, da ga preloži kot knjigo, potem pa še v brado, da se Roman raztegne po tleh kot testo za štrudl in obleži na hrbtu.
Požene se nanj in začne s pestmi tolči po njem, pa naj pade, kamor pade. Roman si z eno roko pokrije jajca, z drugo pa obraz, Julčka pa tolče, tolče.
Če sem rekla, da ne greš nikamor, potem ne greš nikamor!!!
Tako podivjane je še v življenju ni videl. Nekako se mu uspe pod njo preobrniti na kolena, medtem ko njene pesti divje bobnajo po njegovem hrbtu.
Roman vstane, Julčka pa se ga oklene z nogami okrog pasu in rokami okrog vratu. Roman se opoteče po predsobi, žila v glavi mu nabija in pred očmi se mu bliska. Z zadnjimi močmi se s hrbtom, na katerega je prilepljena Julčka, z vso silo zaleti v zid. Julčka zaječi, Roman pa ponovi manever.
Takoj ko njen objem nekoliko popusti, se Roman obrne in jo stisne v klinč. Julčka kot stekla maha na vse strani, Roman pa stiska, stiska ...
Spusti me, Roman ... s težavo izdavi Julčka.
Pa ja, reče Roman in stisne še močneje. Ti boš mene jebala!
Njeni udarci nehajo deževati, z obema rokama se oklepa njegovih in se skuša osvoboditi iz zadnjega objema.
Spusss ... ti ... mmmmmmm ...
Roman počasi popušča, Julčka pade najprej na kolena, potem pa se negibna razleze po tleh.
Roman osupne. Nekaj trenutkov molče gleda in skuša dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem poklekne k njej.
Julčka! Julčka, zbudi se! O pizda, kaj sem nardil?!
Objame jo in si jo privije k prsim.
Moja Julčka ...!
Roman bruhne v neutolažljiv jok. V trenutku je vse izgubilo smisel. Njegov roman je izgubil smisel.
Kaj si želel doseči z njim, Roman?
Pogleda gor, kot da se na stropu skriva odgovor. Lestenec.
Iz svoje sobe prinese kup papirja, ki je njegov nedokončani roman, iz peceja izvleče napajalni kabel.
Kaj bi rad dosegel s svojim romanom, Roman?!
Previdno stopi na kup papirja, na kavelj, na katerem je obešen lestenec, pa zaveže kabel. Na drugem koncu naredi zanko in si jo natakne okoli vratu. Zapre oči in brcne svoj nedokončani roman ...
Spusss ... ti ... mmmmmmm ...
Njegovo telo se še nekaj časa guga, medtem ko strani nedokončanega romana počasi pristajajo na tleh.

Štoparja

Senca ogromnega oblaka požira cesto meter za metrom nekje med Mariborom in Ljubljano. Veter pleše z odpadlimi listi in se zapleta v dolge kodre dekleta, ki stoji ob cesti in vsake toliko iztegne palec v upanju, da se bo nanj zataknilo mimo drveče vozilo.
Rečem, da grema z vlakom, ona pa ne, sikne tip, ki čepi par metrov naprej in naveličano draži mravlje s travnim stebelcem.
Z avtom bom šla, jo oponaša. Živčno pogleda na uro. Tri ure! ji pokaže s prsti in pokima, češ boš kaj rekla na to.
Punca ga jezno pogleda. V njegovih črnih očalih je odsev ceste in ko vidi, da se v daljavi končno približuje avto, se ji obraz razvedri v novem upanju. Obrne se in znova poskusi.
Daj, Mirko, nea težači, sem se pač zmotla, mu reče čez ramo.
Zmotla?! Jaz se bom zdaj zmoto pa bom vstal pa šou domov.
Avto seveda pelje mimo.
Mirko iz torbe potegne pločevinko, jo poboža in globoko vzdihne.
Pivo se je skuhalo, jo očitajoče pogleda.
Punca se skloni, vzame pločevinko, jo odpre in krepko potegne, da ji tekočine spolzi prek roba ustnic čez brado in na vrat.
Mirko vstane in poliže pivo z nje. Objameta se in poljubita.
V daljavi zaslišita avto in v trenutku se vrneta na položaje. Mirko zeksa pir in parkira prazno pločevinko na rob ceste.
Avto upočasni, voznik si pozorno ogleduje štoparko, ko pa zagleda tipa poleg nje, pohodi stopalko za plin, se zareži in jima pokaže sredinec.
Zaleti se, prašič! besno zavpije punca in brcne pločevinko na sredo ceste. Mirko privzdigne očala na čelo, jo zgroženo pogleda in hoče nekaj reči, v tistem pa se zasliši cviljenje gum, trenutek tišine, potem pa glasen pok in mečkanje pločevine.
No, smeh ga je zdaj ziher mino! reče punca in zdirja naprej po cesti.
Pa ti si ftrgana, zatuli Mirko in se požene za njo. Prihitita do kraja nesreče in zdaj punca nesrečnemu vozniku vrne sredinec.
Marta! zavpije Mirko in jo potegne naprej – ustavita se šele po dobrem kilometru, kjer znova zavzameta štoparsko držo.
Marta živčno žveči spodnjo ustnico in si popravlja lase, Mirku pa v obraz eksplodira pivo iz nove pločevinke, v kateri se je med tekom dobro spenilo.
Nujno moraš nehat s tem! Tak ne bo šlo več naprej.
Tišina.
Enkrat boš v navalu jeze kaj takega naredla meni in ...
Tišina.
Boš rekla kaj, al nič?
Tišina.
Ma idi v ... reče Mirko in vstane s hrbtom proti njej.
Čez nekaj trenutkov ga objame od zadaj in ga poljubi na vrat.
Ta bo, reče Marta, ko se končno približa priklopnik.
Marta skoči in iztegne palec, ampak tudi ta tovornjak odgrmi mimo. Marta in Mirko se spogledata.
Da ne bi slučajno ... ji požuga s prstom.
Nima smisla, vzdihne Marta. Kmalu bo tema, prav si mel.
Seveda sem mel prav, zmagoslavno odvrne Mirko, čeprav glede na trenutno stanje nekih razlogov za zmagoslavje nima.
Skloni se in iz torbe izbrska dva sendviča. Zadnji sončni žarki obsijejo nekaj kovinskega v njegovem zadnjem žepu.

* * *

Noč je naravnost čudovita. Le tu in tam pesem čričkov zmoti avto, ki jima ne ustavi.
Dvoje luči starega razmajanega hrošča zbudi še zadnje upanje. Marta skoči kvišku ... Hrošč obstane.
Končno se je nekdo omehčal, končno se je nekdo ujel na njen palec.
Voznikova vrata se odprejo.
Vsakih pet minut, jebemti, vsakih pet minut!
Štoparja se molče spogledata. Vtrenutku je jasno, da voznik ni ustavil njima, ampak avto vozniku, očitno pokvarjen.
Brez panike, takoj bo! jima reče voznik.
Odpre pokrov zadaj in začne šariti po motorju, tu in tam se jima nasmehne, čeprav se to v temi bolj malo vidi, potem pa se znova posveti popravilu.
Mimogrede – jaz sem Janez.
Mirko.
Vesna.
Včasih mam občutek, da ma svojo voljo in da me enostavno zajebava, se nasmeje Janez, vstane in zapre pokrov.
Mislim avto, doda in brcne v blatnik.
Mogoče pa je hoto, da nama ustavite, se nasmehne Marta.
Mogoče, reče Janez. Kam greta?

* * *

Janez med vožnjo pogosteje kot običajno usmerja pogled v vzvratno ogledalo, kjer se njegove oči vsakič srečajo z Martinimi. Mirko drema na njenem ramenu in se vsake toliko premesti na sedežu, ne da bi odprl oči.
Janez se ji nasmehne in ona mu vrne nasmeh.
Ja, tak je to, zavzdihne Janez, da bi na vsak način prerezal tišino, pravih besed pa ne najde.
Prosim, vpraša Marta.
Nič nič, samo ...
Mirko se zdrami. Pogleda levo in desno.
Je kaj narobe? vpraša, potem spet zaspi.

* * *

Tvoj prijatl je vedno tak tiho? znova poskusi Janez, Marta pa pogleda Mirka.
Ne ...
V bistvu je super, da smo se srečali, reče Janez. Nea se rad sam vozim.
Pogleda jo v ogledalu in se popraska po tilniku.
Zato tu pa tam rad poberem kakega štopara, da mi ni dolgcajt ...
Mhm, pokima Marta.
Cesta je slaba družba ...
Mhm ...
Mirko odpre oči in vpraša, če je kaj narobe, potem pa zarine roko Marti pod majico, zapre oči in znova ga odnese.

* * *

Tak, slavnostno spregovori Janez. Jaz tukaj zavijem v ta hrib, tak da greta lahko tu vun ...
Popravek, se predrami Mirko – tu greš vun ti!
Ha? vpraša Janez in se začuden obrne nazaj. Mirko privzdigne rit, iz zadnjega žepa potegne kovinski predmet in ga prisloni Janezu na čelo.
Prosim, da ne delaš nepotrebnih problemov in tu izstopiš, skozi zobe iztisne Mirko. Ne sili me, da bi ti govor dvakrat, ker me potrplenje mineva! Spizdi vun! Spizdi vun!!!
Janez osuplo gleda in ni sposoben izdaviti nobene.
Tota stvar tu – Mirko pokaže s prstom na pištolo na Janezovem čelu – je sposobna nardit vlko lukno!
Mirko, nehaj, reče Marta in z dlanjo odmakne cev z Janezove glave. Čisto fajn poba je ...
Njen glas prihaja od daleč ... Od zgoraj. Čisto fajn poba!
Kurac je fajn! zakriči Mirko. Celi cajt najeda, da človek nea more spat!
Obrne se k njej in jo z levico zgrabi za čeljust.
Nikoli, ji reče, ampak res nikoli mi nea nasprotuj fpričo drugih, je jasno?
Potegne jo k sebi, da se ji ustnice našobijo in jo poljubi.
Si gluh, alkaj? reče ne da bi se odmaknil od nje. Spokaj se vun!
Janez odpre vrata.
Saj ne bota prišla daleč ... S totim hroščom ne.

* * *

Zamišljeno stopa po cesti, zre v trupla povoženih živalic in pazi, da ne bi katere od njih pohodil. Nikjer ni žive duše.
Na levi je travnik in par dreves, na desni polje.
Daleč spredaj zagleda luči. Nekaj hiš. Manjše naselje. Mogoče celo policijska postaja, da prijavi prasca, ki mu je spizdil hrošča ...
Ampak potem bi lahko zaprli tudi njo ... Ona je okej, rekla je, da je čisto fajn poba. Zadovoljno se popraska po bradi.
Počasi stopa mimo hiš. Na steno ene izmed njih je prislonjeno kolo. Staro in razmajano, ampak nezaklenjeno.
Janez pogleda levo in desno – nikjer nikogar.
Hmmm ... Ampak potem bom jaz tud kriminalec. Tak ko Mirko. Ne, ni dobra ideja. Ne morem. Ne smem. Ne bom.

* * *

Glasen pok in zračnica je v trenutku prazna. Janez razjaha kolo in ga zabriše v obcestni jarek in nadaljuje peš.

* * *

Pa pizda! Zakaj ravno zdaj! se zasliši izza ovinka. Pa kaj res nimam niti trohice sreče, alkaj? Al si pa ti s temi svojimi ... uroki al kar koli že so?
Mirko! Janez se potuhne za grm.
Kaj jaz? Sem jaz kriva, če ti nea znaš vozit?
Kaj nea znam vozit? Saj si vidla, da je onemu tud crkno vsakih pet minut?
Ja, ampak je – za razliko od tebe – tisti prijazni tip znal tud popravit! Kaj si ga pa vrgo vun!
Prijazni tip ... Janezu se usta raztegnejo v nasmešek.
Prijazni tip?! se z gnusom in čudenjem spači Mirko. Prijazn je mogoče bil, če je pa to bil tip, tak ko praviš, pol me pa res skrbi za tvoj okus in trezno presojo o moškosti!
Ja, saj glede na to, da sem zdaj tu s tabo, mene tud! jezno odvrne Marta, zavije okoli hrošča in se vsede na sprednji blatnik.
Janez vstane in se odkašlja, Marta in Mirko ga začudeno pogledata.
Mirko se dvigne in potegne pištolo.
Pa kaj ti si že spet tu?!
Mirko! zavpije Marta.
Ne ti meni Mirko! Zdaj pa je dosti heca! Vleži se na trebuh!
Janez pogleda Marto, ki samo nemočno zmigne z rameni, dvigne roke v zrak in se počasi spusti na kolena.
Ne bom ti dvakrat reko! Vleži se na trebuh! Vleži se na trebuh!!!
Janez se raztegne po tleh. Mirko stopi k njemu in ga brcne v bok.
Mirko!!! zakriči Marta.
Pa kaj je? Kaj bi rada?
Mirko je hudičevo jezen. Prav besen je.
Na čigavi strani si? Ti si si zmisla štopanje, zaj pa maš! Kaj se pajtlaš za totega ... toto revo!
Da bi stavek bolj kategorično zaključil, ga še enkrat fino brcne v bok. Janez zaječi.
Pa nehaj!
Marta se požene vanj, da se skoraj zloži po tleh in s pestmi začne bobnati po njegovem prsnem košu.
Nobena reva ni! To je dokazo, ko je prišo za nama!
Za tabo, jo popravi Janez.
Za mano, pristavi Marta. Ti – ti pa si frajer samo zato, ker maš pištolo!
Mirko za trenutek ostane brez besedila. Kaj takega se mu še ni zgodilo, zato ni vedel, kaj se v takih okoliščinah reče. S pogledom bega z Janeza na tleh na Marto, ki stoji pred njim na razdalji par centimetrov, in nazaj.
Pa ... Pa kaj je zaj to?
Nič mu ni več jasno.
Kaj sta v kakem ... skritem dogovoru, alkaj? Se poznata že od prej? Si zato hotla s štopom, ne pa z vlakom?!
Janez previdno dvigne roko.
Jaz bi nekaj reko, če lahko ...
V tistem vanj prileti še ena brca.
Kaj se oglašaš, če te ni noben nič fprašo?! Ti, punči – obrne se k Marti – se pa v bodoče malo lepše obnašaj, ker zna bit ata rahlo jezn, okej?!
Janez izkoristi priložnost, ko Mirko ni pozoren nanj, se požene proti njemu in mu z obema rokama vklešči noge. Mirko komaj ohrani ravnotežje.
Pizda ti ...
Zdaj ima Mirko zadosti, cev nastavi Janezu na glavo, v tistem ga Marta brcne v roko in izstreljeni naboj se zarije globoko v pločevino Janezovega avta. Pol brce je pokasirala tudi Janezova glava, zato od bolečine stisne objem okoli Mirkovih nog in ta izgubi ravnotežje. Zadnje, kar lahko Mirko med padcem še naredi, je da z ročajem pištole trešči Janeza po gobcu. Janez si pokrije obraz z dlanmi, Mirko pa skoči pokonci.
Tebe, lubica, sem pa danes že enkrat opozoril! reče in zamahne s hrbtom dlani proti Martinemu obrazu. Marta se odmakne in se požene okoli avta, Mirko pa za njo.
Stegni se, prasec!
Pa ti res nimaš nikoli zadosss-
Mirko ne dokonča stavka, ker mu zdrsne na ploščati gmoti, ki je bila v prejšnjem življenju jež, dokler ni Mirko čezenj zapeljal s hroščem ...

* * *

Janez in Marta stojita nad Mirkom. Mlaka izpod njegove glave se vidno veča. Janez se odkašlja.
Misliš, da je blo to nujno ...?
Marta spravi pištolo v zadnji žep.
Kaj si hecn ti? Bi bil rajši ti na njegovem mestu? se nasmehne.
A-a, odvrne Janez. Marta se stisne k njemu.
Boš pogledo, kaj je z avtom?
Janez pokima in počepne k motorju.
In kaj boma zdaj z njim?
Marta zmigne z rameni, Janez pa zapre pokrov in si obriše roke v hlače.
Ampak nekaj mi ni jasno ... Vem, da je bedarija, samo ...
Marta ga vprašujoče pogleda.
Rekla si mu, naj se stegne in on je točno to nardil!
Marta se nasmehne.
To je ... en mojih talentov. Če si kaj zares močno zaželim, se mi včasih izpolni ...
Privije se k njemu in zakopa hladne dlani pod njegovo majico – Janezu se naježi koža. Močno jo stisne k sebi.
Mam pa, nadaljuje Marta, tudi druge talente ...
Aja? Janez si oblizne ustnice. Maš?
Maaammmmmm ..., po mačje zadovoljno zaprede Marta, in ti jih bom pokazala, naj me vrag vzame, če –
Puf!
???
Janez objema zrak in začudeno gleda. Veter mu boža lase.
Za trenutek se trudi zbrati misli – se je vse skupaj res zgodilo ali je samo sanjal? Če je sanjal, zakaj potem na tleh leži Mirkovo truplo?
Sesede se na blatnik in se popraska po glavi.
Eh, vzdihne in odmahne z roko, sede v avto in obrne ključ. Stari hrošč vžge v prvem poskusu in se premakne nazaj na cesto, nekje daleč stran pa se nekdo že veseli Martinega obiska ...

Na dveh stolih ne boš sedo!

Stuširat se grem, reče, ko se vrneva z novoletne zabave, zbrca dol čevlje in zavije v kopalnico. Sezujem se in nama nalijem viski. Pri kaminu malo podrezam v ogenj, da se zaspanec znova predrami, in vržem vanj novo poleno, ki ga plameni hvaležno objamejo.
Zakleni vrate!!! zakliče iz kopalnice.
Kozarca odložim na polico nad kaminom in zaklenem vrata. Iz kopalnice se zasliši curek. Vzamem svoj kozarec in se zazrem skoz okno. Namesto snega pada zunaj prekleti dež in sproti zmrzuje na asfaltu, na šipah, na vejah dreves, skratka povsod, kamor pade. Domov sva se pripeljala kot po jajcih in vsake toliko sem ustavil, da sem spraskal led s šip. Čeprav led ni bil edini razlog moje slabe volje – in zabava je bila tudi prava katastrofa.
Na mizi premečem papirje in med dvema požirkoma na hitro preletim par vrstic zgodbe, ki nikakor noče iz mene – s težavo sem jih rodil kak mesec nazaj, potem se je ustavilo. Stavki so nepovezani in v zgodbi so luknje, ki bi jih bilo treba zapolniti, kot rad rečem.
Vrnem se k oknu in opazujem, kako se dela ledena skorja na dovozu k hiši. Upam, da se bo novo leto začelo bolj perspektivno, kot se je končalo staro.
Naslednji, pravi, ko pride iz kopalnice v spodnjem perilu in se poči na preprogo ob kaminu. Ponudim ji kozarec in zasedem kopalnico. Vroča voda je praktično najboljša stvar, ki se mi je danes (letos) zgodila, zato pustim, da teče po meni kakih deset minut, potem se temeljito zdrgnem z brisačo in se ji pridružim pred kaminom. Noter vržem naslednje poleno, da se ogenj še bolj veselo razplamti in prijetno razsvetli prostor. Vzamem svoj kozarec in sedem na preprogo s hrbtom proti ognju. Zazrem se v najini senci, ki nemirno plešeta na nasprotni steni.
Kak to, da meni nisi zaželel srečno in ljubezni polno novo leto? vpraša po nekaj trenutkih tišine.
Kak to misliš?
Kdo je to ... "D."?
Oblije me vročina. Medtem ko sem bil pod tušem, je očitno naskočila moj mobilni telefon in brskala po prejetih in poslanih sporočilih in zadnjih klicih. Vstanem in si vnovič napolnim kozarec.
Brskala si po mojem telefonu ... rečem z narejeno mirnim glasom in napravim požirek.
Ja, odvrne. Zadnji mesec ni za zdržat s tabo. Čutla sem, da je nekaj narobe ... In vidim, da sem mela prav.
In kaj bi naj po tvojem ... blo narobe? skušam pridobit na času.
Nisem bla prepričana, ampak občutek sem mela, da maš problem.
Pa ima res odgovor na vse – problem. Kadar koli je kar koli med nama, imam JAZ problem.
Cel mesec se me že izogibaš, posedaš okoli, gledaš skozi okno in z mano ne spregovoriš niti besede ...
In to ti seveda daje pravico, da štoraš po mojih stvareh, domnevam.
Veš kaj, če sta dva skupaj, če živiva skupaj, mislim da mam pravico! In zahtevam, da mi takoj razložiš, kdo je to D.!
Nihče, odvrnem in se zazrem skozi okno.


Bil je torek popoldne. Predavanje sem zaključil pol ure prej kot ponavadi. Prerinil sem se skozi skupino študentov, ki so z očmi brskali za svojimi imeni na seznamu na oglasni deski pod Opravili.
Stala je pred vrati mojega kabineta in se predstavila.
A, vi ste, sem jo prepoznal, ker mi je že pred časom v predavalnici padla v oči, in ji ponudil stol v kotu pri vratih. Iz kupa popravljenih izpitnih nalog sem izbrskal njeno. Seveda mi je bilo iskreno žal, da ni opravila. Prepričan pa sem bil, da ji ne manjka več dosti. Predmet razume in je sposobna videti širšo sliko, da pa si bo potrebno še malo pogledati. Dal sem ji napotke s seznamom knjig, ki jih naj še vzame v roke, in jo potolažil, da bo na naslednjem roku gotovo uspešno opravila – in po tistem tudi je ...
Pogledal sem na uro.
Se opravičujem, da sem vas tok dolg zadržala ... je rekla.
Ne, ne, saj ... ni problema, sem odvrnil. Samo pogledal sem, če mava čas za ... pijačo – če ste seveda za.
Seveda, je odvrnila in se nasmehnila. Pa ne me vikat, prosim.
Za tebe velja enako, sem rekel in ji stisnil roko. Odpeljala sva se do kafiča blizu faksa, kamor zahajam včasih, kadar imam uro ali dve časa med enim in drugim predavanjem. Enkrat sem s študenti imel tam celo ustni izpit.
Po par prijetnih uricah ob pijači sva nehala biti profesor in študentka. Po dolgem (in moram priznati zabavnem) pogovoru o najrazličnejših in postopoma vedno manj obveznih temah sem ugotovil, da je že precej pozno, in da bi moral oditi. Ponudil sem se, da jo odpeljem nazaj do študenta.
A greš gor? Mam skodelico kave ... je vprašala z glasom, ki ni prenesel Ne za odgovor – če bi me zgoraj vprašala, če bi skočil skoz okno ...
Ne pijem kave, sem odgovoril.
Cankarja sem misla ... je rekla in izginila v blok.
Obrnil sem ključ in stari volvo je utihnil. Šel sem za njo. Dejstvo, da sem dvakrat starejši od nje, se mi je sladko jebalo.


No, NIHČE ti je danes poslal osladno sporočilce, nadaljuje.
No, in? odvrnem. Jaz pa sem ga poslal nazaj. Pa tud tebi sem na zabavi čestital, če se prav spomnim.
Meni si zaželel srečno in zdravo novo leto, ne odneha.
In kaj je narobe s tem? Vsem tam sem zaželel srečno in zdravo novo leto, ne me zajebavat s pomenskimi odtenki ...
Ne, meni ni treba. Zdravje mi zaželi, ko jih bom mela osemdeset!
Pa kaj me masiraš zaradi pofukane čestitke!
Zato, ker meni nikol ne pošleš kaj takega!!
PA SAJ SI PREJ SAMA REKLA, DA JE BLO OSLADNO, JEBEMTI!
Nalijem si viski.
In kje se dobivata, vpraša z nekoliko mirnejšim glasom.
Kdo pravi, da se dobivava, rečem. Enkrat sva šla na pijačo ...


Vprašala me je, če grem v smeri njenega kraja. Grem. Pol poti.
Super, bom tam naprej štopala, se je nasmehnila.
Navdušen sem bil zaradi njenega skoraj otroško enostavnega dojemanja življenja. Zdelo se mi je, kot da mi je s hrbta snela deset let. O ničemer ji ni bilo treba razmišljati. Če si je nekaj zaželela, si je to preprosto vzela.
Si že kdaj bil ... spolni objekt?
Prosim?
Ključ v ženinem tvingu je obstal – moj stari volvo je bil na popravilu.
Ne, sem izstrelil. Ali ...?
Obrnil sem ključ in prižgal radio. Vso pot nisva spregovorila besede, samo vsake toliko sem jo pogledal, ko je neslišno pela pesem, ki se je tisti trenutek vrtela na radiu.
Tu bom nardil krog in te odložo na črpalki.
Okej.
Lahko pa tu še prej nekaj spijeva, sem s prstom pokazal na prvi kafič.
Mhm, je pokimala.
Počasi sem srkal svoje pivo, medtem ko mi je prek svoje kave s smetano razlagala, kar je že naštudirala za ponovni poskus pri mojem predmetu, in imel sem občutek, kot da sva na izpitu ... Čeprav sem se čisto potopil v njene oči (in joške, priznam) in videl samo, kako je odpirala usta kot prej v avtu ob komadih z radia.
Predramil me je šele pljusk smetane, ki jo je katapultirala z žličko v moj obraz.
Hej!
Presedla se mi je na kolena in jo začela lizat z mene.
Mmmm ... Spijeva še eno al greva k meni? Mam še eno buteljko v hladilniku pa žene ni doma ...?


Ne vem sicer, kaj bi mi rad dokazo, ampak na dveh stolih ne boš sedo! ne odneha. Če ne morma met otrok, to ne pomeni, da lahko z mano delaš ko z vrečo smeti!!!
Počasi mi začenja hodit po živcih.
Pa kaj ti je?! Dans ni najbolši dan v mojem živlenju, ji rečem še kolikor toliko prijazno, ker res ne bi rad nadaljeval celega leta v tem stilu.
Vstanem in se napotim k pisalni mizi. Mislim, da bi se mi danes prav lahko zgodilo, da bi nakljukal kak pameten stavek ali dva in "zapolnil luknje", če mi ne bi težila s svojimi izpadi. Sedem za mizo in se zazrem v že napisani nesmisel, ona pa dalje, Misliš, da če se boš pretvarjo, da ni problema, da bo zgino sam od sebe?
Poslušaj, nehaj me že enkrat jebat s tem tvojim problemom, zato ker ga ni, okej? Problem je v tvoji glavi, okej? Problema nimam jaz, ampak ga maš kvečjemu TI! Zdaj pa me prosim pusti pri miru, da dokončam, kar sem začel, ker se s tem sranjem mučim že en mesec ...
O, gospod pisatelj, pa kaj misliš, da si kaj posebnega?! Dosti bol zaželeni moški so od tebe, pa si ne privoščijo tega, kar delaš ti!
Pogledam jo. Rad bi ji nekaj rekel, pa se mi zdi škoda besed. Vlijem si zadnji požirek in si grem nalit nov kozarec.
Takoj zdaj jo boš poklico in ji reko, naj te neha klicat pa pisat!

Kak teden je že ni bilo na predavanjih – niti rezutatov si ni prišla pogledat ... Ker se ni pretirano družila z nikomer, ni bilo smisla spraševati študentov.
Sedel sem v tvinga – volvo je bil še vedno na servisu, zato sem s tem malim jajcem pridrsal do študentskega doma.
Nekaj trenutkov sem se ukvarjal s smiselnostjo tega, kar počnem, potem sem rekel Ma, kurac!, se pognal po stopnicah študenta in potrkal na njena vrata.
Znotraj se je zaslišalo šepetanje. S pestjo sem še močneje pobutal po vratih in končno jih je odprla za toliko, da je ven pomolila glavo.
Ja?
Čestitam, naredila si izpit!
Okej, je pokimala z nasmeškom.
In ...?
In kaj ...?
Ja, je to vse?
Začudeno me je gledala. Nagnil sem se proti njenim ustnicam, ki so se preoblikovale v kisel nasmešek – odkimala je, Neeeee ... Zalublena sem ...
Zalu- ...???
Prebodeno sem jo pogledal in oblila me je vročina. Zmignila je z rameni in zaprla vrata. Hotel sem še enkrat potrkati, a je pest obstala par centimetrov pred vrati ...
Spustil sem se nazaj po stopnicah do avta, ko mi je v žepu zabrnel telefon – njeno sporočilo: Želim ti srečno in ljubezni polno novo leto ... :D.
Dosti preveč šokiran sem bil, da bi si lahko izmisli kaj izvirnega, zato sem kopiral/prilepil njeno besedilo, dodal WTF?!! in brez podpisa vrnil sporočilo.

Dobil sem jebeno čestitko za novo leto in čestitko sem poslal nazaj! Nikogar ne bom klico in piše mi lahko kdor koli in jaz komur koli, zdaj pa me že enkrat nehaj drkat s to tvojo paranojo in se spravi spat, jaz mam delo!!!
Zdaj sem pa jaz paranoik, ne?! Baraba! Svinja pokvarjena! CRKNI!!
Stemni se mi pred očmi. Kozarec se zdrobi ob steni in nekaj koščkov stekla in kapljic pristane na njej – če se zdaj ne spoka spat, ji bom nekaj naredil.
Končno vstane. Med oblačenjem bruha nepovezane stavke, ampak jaz se ne trudim, da bi jih dešifriral. S hrbtom proti njej se naslonim na mizo in se zazrem skoz okno.
Obuje se in zaloputne vrata. S hitrimi koraki stopa po dovozu, kjer ji spodrsne in počasi – kot otrok na toboganu – zdrsi po riti navzdol proti tvingu. Vstane, sede v avto in se odpelje.
Nekaj trenutkov gledam za njo, dokler njene zadnje luči ne izginejo v temi, potem sedem za računalnik. Zbrišem vse, kar sem do zdaj napisal. Prsti za trenutek obstanejo nad tipkami, potem pa začnejo: Stuširat se grem, reče, ko se vrneva z novoletne zabave, zbrca dol čevlje in zavije v kopalnico ...

Točno opolnoči

Globoko vdihni in štej do deset. Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Šest. Sedem. Osem. Devet ... Deset.
V glavi čutim razbijanje srca – bum, bum, bum ... Skozi režo vrat še enkrat ocenim položaj, z vso silo brcnem in se poženem noter.
Presenečen me pogleda, a ne utegne niti pisniti. Britvica zmrzne na njegovem obrazu – pa kdo danes še uporablja to zastarelo sranje? In kdo se brije ob enajstih ponoči?!
Z levo mu zamašim usta, z desno pa zgrabim njegovo desnico, ki neprostovoljno zaorje z britvijo po vratu. Rdeča freska vredna Hermanna Nitscha zaživi na ogledalu in ploščicah.
Za vsak primer naredim še par potez, potem se neha upirati. Zloži se na kolena in kar se da nežno ga položim na tla. Za trenutek se mi zazdi, da mi hoče iti na jok.
Vstanem, odprem vodo in s prsti zdrgnem britvico. Voda se rožnato vrtinči v odtok. Ura je enajst in tri minute ...
Tak ne morem nikamor. Odvijem tuš in odlepim umazane, lepljive cunje s sebe. Nekaj njegovega soka se je precedilo skozi kavbojke.
Pod mrzlo vodo se zdrgnem po vsem telesu in glavi z njegovim Old Spiceom, se obrišem in ob četrt na dvanajstih navlečem sveže kavbojke in majico. V predsobi se spotaknem čez njegove kovčke in izginem v noč ...
Po desetih minutah teka se ustavim na mostu. Do sitega se nadiham in naslonim na ograjo. Pogledam dol – moja obrita glava s skoraj enakim pogledom, kot je malo prej bil njegov.
Kaj zdaj? Pustil jo boš, ne da bi se poslovil? Ne da bi jo zadnjič videl?
Medtem ko meljem podobna vprašanja, v ozadju dvakrat zadoni zvon. Če greš zdaj in če vso pot tečeš, si lahko v petnajstih minutah pri njej.
Moram k njej ...
Vstopim čisto potiho in odvežem vezalke na čevljih, ki jih ponavadi zbrcam dol. Pred vrati spalnice pogoltnem slino. Deset do ...
Ko se zazdim pripravljen, pobožam kljuko in na rahlo odškrnem vrata – odeja enakomerno diha.
Z mačjimi koraki se prikradem do nje, sedem na rob postelje in previdno privzdignem odejo. S palcem in kazalcem nežno potegnem naramnico spalne srajce, se nežno vležem k njej in ji poljubim ramo.
Premakne se, zato se še bolj stisnem k njej in odprem šlic, da bi napravil prostor ... Z dlanjo se sprehodim od njenega stegna do riti, jo z občutkom zgnetem in preplezam bok na drugo stran do gozda.
Prevali se na hrbet.
Ti?!
Šššš, jo utišam. Nasloni se na komolce.
Nisva sama, reče. Sva?
Ne skrbi. Nikogar ne bo.
Je ... šel?
Pokimam.
Nehati bova morala ... Mislim, da nekaj sluti.
Potegnem ji spalno srajco prek širokih bokov (dvigne rit) do popka. Namestim se na njej. Z roko mi ga nameri, dovolj vlažna, da lahko z vso težo počasi spustim boke proti njenim bokom. Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Šest. Sedem. Osem. Devet. Deset.
Počasi krožim, se dvigam in spuščam. Diha vedno hitreje. In glasneje.
Pospešim gibanje in se zagrizem v njen vrat, da komaj diham.
Končno ujameva ritem gibov in dihanja, eden v drugega suvava vedno močneje in hitreje, kot da oba veva, da je tokrat zadnjič, ker to ni prav, ker je bolno, in vedno glasnejša sva, vse dokler iz mojega malega ne brizgne in se iz njenega grla iztrga krik – točno opolnoči ...
Za nekaj trenutkov obležim na njej z vso težo, dokler ji ne kapne, da ga nisem odmaknil ... Porine me s sebe.
Prišlo ti je v meni!
Nič ne rečem. Nasloni se na komolec.
Ne bi ti smelo priti v meni. Ne morem si privoščiti otroka s tabo.
Dvignem se v sedeči položaj in zazeham, ko parkiram podplate na parketu.
Stuširat se grem, reče z jeznim glasom, ker niti ne muksnem. Prevali se s postelje in zapusti spalnico. V predsobi nekaj zaropota.
Auu, jebemti! Pa kdo pušča preklete kufre na sredi –
Trenutek tišine.
Sledi krik groze.
Zaprem oči in se kot v počasnem posnetku spustim na hrbet, z mislijo na časopisne novice z naslovom Edi P. krvavo obračunal z očetom ...